Težava je v tistem, česar vplivni kardinal ne pove, ne vidi, ne ve… Ker se noče ali ne more izviti v nebo bijoči pristranosti, izvirajoči iz paktiranja s političnimi silami, v katere »verjame« zaradi ozkih interesov svoje institucije. Ob tem pa ne sprevidi, kako tej isti instituciji na dolgi rok škoduje, ko legalnost izenačuje z legitimnostjo in nazorsko sorodnost z vladajočo politiko izrablja za nekritično zamolčevanje njenih grehov. Omenjeno Rodetovo držo, ki jo žal delijo tudi drugi visoki kleriki v Sloveniji, med njimi ljubljanski nadškof Stres in v zadnjem času dr. Ivan Štuhec, lepo ilustrira Rodetov nedavni intervju v Reporterju. Še lepše pa jo bo odziv na ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije...
Pisanje časnika Delo o svojem domnevnem očetovstvu je kardinal predstavil kot dramo mednarodnih razsežnosti – nadškofu Stresu je ljubši izraz srhljivka – in časniku očital, da se ne zaveda, kakšno podobo o Sloveniji je s to afero poslal v svet. Da bo še bolj jasno, kaj si misli o tem zanj očitno obskurnem mediju, po rodetovsko pristavi: »Čeprav smo že dobri dve desetletji suverena država, se še vedno vedemo kot zakotni provincialci.« Če si torej kdo drzne pobezati v intimno življenje visokega klerika in nato do določene mere preverjene domneve objavi, ne da bi ob tem trdil, da je očetovstvo potrjeno dejstvo, je zakotni provincialec. Ob tem pa Rode mirno spregleda, da je Reporter pred nekaj meseci objavil članek s prav tako nedokazano domnevo, da je prof. dr. Ljubo Bavcon poleti 1945 v ljubljanskih Škofovih zavodih osebno odbiral ljudi za morišče. Ko torej neki medij objavi domnevo, da je kardinal oče, je akter zakotnega provincializma. Ko taisti medij objavi prav tako nedokazano domnevo, da je nekdo drug morilec in vojni zločinec, pa je še vedno vreden vsega (kardinalovega) zaupanja. V nasprotnem primeru mu najbrž ne bi dal intervjuja. Ampak že slišimo, gospod Rode tega članka ni bral, o njem prvič sliši, pa tudi povprašal ga o tej zadevi ni nihče… In kajpak – dolga roka Vatikana nima nič, popolnoma nič opraviti s kadrovsko politiko Dela, nesrečni Dejan Karba je svojo odpoved podpisal popolnoma prostovoljno…
Nasprotno pa je monsinjor zelo dobro obveščen o protestih v Sloveniji. Glede na suverenost, s katero javno vnaša dvom o tem, ali so protesti res množični in res spontani, bi človek rekel, da na svojo mizo vsak dan dobiva sveže podatke o gibanju napovedanega in nato realiziranega števila protestnikov, vodenih od bogvedi kje. In ker protestnikov ne vodijo lastni, raznoliki in mestoma protislovni vzgibi upora, tudi o motivih za upor ne reče nič. Kot da bi bilo škoda izgubljati pozornost za tako bagatelo.
Vse kaže, da se iz rimskih soban ne vidi prav dobro v slovenske dnevne sobe že odpuščenih in tistim, ki jim to grozi, med njimi okoli 1700 zaposlenim v šolstvu, od tega več kot 600 učiteljem. Prav tako se iz Rima očitno ne vidi dobro, ali je sploh kaj na govoricah, da so slovenski revni otroci, preden je vlada popravila napako, v šolah ostajali brez kosil, ker jim jih starši niso mogli privoščiti. Z vidika monsinjorjevih političnih prioritet je, če smo malce zlobni, očitno bolj priročno razmišljati ob predpostavkah, da so, recimo, novinarji, ki so v odmevni akciji Vala 202 odkrivali presunljive stiske konkretnih otrok, neolevičarski plačanci, znana agitatorka Anita Ogulin in njej podobni pa brezsramni borci proti Cerkvi in njenim karitativnim prizadevanjem. Kajti namesto da bi vse »nesposobne« starše, učitelje, dedke in babice, kot jih je označil dr. Ivan Štuhec, poslala na Karitas, si je skupaj s kliko učiteljic, svetovalnih delavk in drugih neolevičarskih prevratnic drznila o tem govoriti tudi medijem in zahtevati od države, da reši problem. Štuhec, ki uživa tolikšno kardinalovo zaupanje, da je iz Maribora prišel v Ljubljano vodit tiskovno konferenco ob razglasitvi izidov kardinalovega testiranja – in utegne po božji milosti postati celo škof, bog mu pomagaj – pa je obdarjen s podobno politično slepo pego »pozabil«, da starši, ki se znajdejo v tako hudi stiski, da otroku ne morejo plačati šolskega kosila, običajno niso med socialno iznajdljivimi. Nesposobnost tistih, ki se znajdejo na socialnem robu, je namreč del problema in ne vzrok zanj. Ampak to je že višja socialna matematika, ki tistih, ki jim gre zgolj za to, da politično kooperativno minimizirajo stiske ljudi, ne zanima kaj preveč.
Enako dosledno cerkveni vrhovi minimizirajo tudi zgrešena početja v lastni instituciji. S finančnim polomom mariborske nadškofije je, na primer, kardinal v omenjenem intervjuju opravil v nekaj stavkih. Kdor je kršil cerkveno pravo, bo kaznovan, je povedal. Ob tem je še pribil, da je bilo škofovskih menjav že preveč in da je čas, da »začnemo živeti normalno«. Ergo, tvegajmo napoved: nekdanji ekonom Mirko Krašovec bo po Uranu drugi visoki klerik, ki bo moral v izgon v tujino, nadškofu Stresu, ki je sprejel in podpisal vse ključne odločitve, ki so privedle do stečaja obeh Zvonov, pa v Vatikanu ne bodo skrivili niti lasu. Enako nadškofu Turnšku, ki se mu po nekaterih informacijah ne bo treba niti seliti, če bo graška škofija odkupila palačo, v kateri za zdaj še domuje vodstvo bankrotirane mariborske nadškofije.
Slovenska katoliška cerkev, kot kaže, zaradi zaslepljenosti svojega vodstva in pasivnosti duhovniške »baze« znova izgublja zgodovinsko priložnost, da bi se postavila na pravo stran. Na stran ponižanih in razžaljenih. To ne vključuje obveznosti skupnega tuljenja v protestniški rog, zahteva pa enake vatle pri presoji početja levice in desnice, naklonjenih in nenaklonjenih medijev. Zahteva tudi spoštovanje fundamentov – evangelijskih vrednot, ki na dolgi rok edine dajejo krščanstvu moč in naboj. Vse preostalo je zloraba.