Pri nas se izvoljenci ljudstva oddaljujejo od ujetosti v algoritemsko paradigmo. Nekoč se je v ljubljanskem parlamentu razvil prizor, ki je pokazal, da so v Sloveniji tudi smešne zadeve zelo resne. Poslanec Cvikl se je prijavljal k besedi, sejo vodeči podpredsednik državnega zbora Vasja Klavora pa ga je vprašal, ali želi govoriti v zvezi s poslovniškimi določili. Energični parlamentarec, ki je terjal pozornost, mu je pritrdil in dodal, da drugače niti ni možno. S tem je dal vedeti, da pozna poslovnik vsaj tako dobro kot predsedujoči. A Klavora se ni dal zmesti in je svojo avtoriteto obranil s pripombo: »Vse je možno pri vas.« Naslednji hip je ves državni zbor prasnil v smeh. Poslanec Lahovnik si je kar zakril obraz, da je pred kamerami ohranil videz resn(obn)osti – kar se zdi še posebej pomembno, odkar je Oscar Wilde napisal komedijo The Importance of Being Earnest, po katere ogledu ne moremo več vedeti, ali je važno biti samo tak ali pa tudi imenovati se Ernest.
Da je imel Klavora prav, ko je menil, da je pri Cviklu in njegovih kolegih vse mogoče, je pred časom dokazal parlamentarec, ki je državnemu zboru neženirano odstrl pogled v družinsko intimo. V svojem razpravljanju je namreč razkril, da njegov predšolski otrok terja, naj se nekega svojega kolega loti kar s fizično silo. Človek se lahko s pekočo skrbjo v srcu vpraša, kako se je v glavi tako mladega bitja sploh mogel skuhati poziv k »dogovarjanju na roko«. Današnji otroci, ki jim je svet grobosti in krutosti celo že v najnežnejših letih enako domač kot kozmos igrač, takih idej zagotovo ne prinesejo iz vrtca, saj so udarci tam najstrože prepovedani. Dejstvo, da poslanci v slovenskem pravnem redu niso vezani na nikogaršnja – niti na družinska – navodila, nam ne more biti v uteho. Strašno je, da so že najmlajši prepojeni z duhom nasilja in k njemu še pozivajo odrasle, ki so jih pred tem tako in tako uvedli pod oboke sovraštva in pretepanja po metodi direktne akcije. Dandanes otroci niso, kakor je mislila starodavna pedagogika, pomanjšani odrasli, temveč so ti povečani otroci. Slednji so v polnem pomenu besede očetje in matere polnoletnih ljudi.
Žal je treba vedno znova poudarjati, da duh nasilja in sovraštva pri nas ni omejen le na javno sfero, v kateri se iz dneva v dan nizajo dokazi, da so z njim zasvojeni ljudje obsojeni na uspeh in časti. Mnogo groznih stvari se godi tudi za štirimi stenami zasebnosti. O njih izvemo le tu in tam, zlasti iz besed politikov, ki so v zadnjem času postale presenetljivo odkritosrčne. Saj se še spomnimo, kak škandal je izbruhnil, ko je madžarski premier Ferenc Gyurcsány polprivatno izjavil, da so on in njegovi tovariši lagali zjutraj, opoldne in zvečer! Kdo ni bil šokiran ob besedah, ki se jih ni dalo ovreči? Politikom se dotlej ni spodobilo verjeti – a zdaj se jim le mora. Samo ljudje, ki so po zgledu Shakespearovega Jaga nič, če niso zabavljači, še vihajo nos nad njihovimi besedami. Politikom gre v naših dneh verjeti tudi, če niso v parlamentu. Ker so jezik in geste neobvladljivi izdajalci misli, nam v besedi in sliki razkrivajo bistvo sveta.
Med politiki ima posebno mesto Franci Demšar iz vrst SLS (ne tiste bivše, ki so ji liberalci hudobno rekli stranka ljudskih sleparjev, komunisti pa so jo zmleli v prah, marveč njene sedanje, na poštenje prisegajoče soimenjakinje). V primerjavi z njim se celo katera od konstant naše javne scene – na primer Milan Kučan – zdi faktor sekundarnega pomena. Dokler se je Demšar pojavljal na listi SLS, je slednja zlahka prišla v parlament. Letos, ko je kot kandidat abstiniral, ji veliki met ni več uspel – s tem pa so iz Demosa zrasla gibanja izgubila možnost nadzora nad spreminjanjem ustave. SLS je nemara že jasno, kako je, če spregleduje svojega najmočnejšega človeka, ki na položaju direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) vpliva na usode več tisoč ljudi. Tolikšno »plastično maso« lahko spregledajo le politični ignoranti.
Najmanj nepremišljeni pa so tudi tisti, ki v letošnjem avgustu Demšarja niso več imenovali za direktorja ARRS. Slednja je tako zapleten aparat, da brez svojega dosedanjega šefa sploh ne more delovati. To pa pomeni, da bo bržčas zastala tudi znanost, ki se pri nas financira v glavnem prek programov in projektov. Tako je politično najbolj priročno, saj se z asistenco skrbno izbranih tujih plačancev brez problemov doseže želen razrez sredstev. V takšnih razmerah je kar običajno, da predloge projektov iz slovenske zgodovine ocenjujejo Finci. Razen Francija Demšarja razloga za to nihče ne pozna.
A eno je gotovo: Finska je unikatna demokracija. Diči se z javnimi spomeniki Hitlerjevim zaveznikom (denimo Ristu Rytiju). Se torej res lahko čudimo, da so ne le v slovenski zgodovini, temveč tudi historiografiji postale mogoče vsakršne ekstravagance? Pa da nosilcu projekta na ARRS pravijo »vodja«?