Seveda so se »neuresničene države« izvalile na pogorišču vseh štirih propadlih veledržav. Njihova geneza je bila pri tem na moč različna. Ponekod, kot v primeru svobodnega mesta Gdansk, je šlo čisto preprosto za diktat mirovne konference, čeprav je bil s tem tamkajšnjemu nemškemu življu, ki je bil v izraziti večini, sočasno ponujen prijaznejši okvir od prebujenega poljskega velikana. Vendar že bežen pogled na izide volitev v ljudski zbor svobodnega mesta pokaže, da je to v vsem sledilo vzorcem iz Weimarske republike, pri čemer so takoj po vojni izrazito prevladovali socialdemokrati, temu je sledilo obdobje relativne večine nacionalnih konservativcev iz Nemške nacionalne ljudske stranke, vse pa se je končalo z absolutno prevlado nacionalsocialistov. Katoliški Center si je v Gdansku odrezal prav tolikšen kos pogače, kot si ga je istočasno rezal v versko podobno strukturirani Spodnji Šleziji. Težko bi bilo torej reči, da se je razvila kakršna koli posebna dinamika, ki bi kazala na zavest o posebni državnosti svobodnega mesta in njegove okolice. Premisleki o neprekinjenem pravnem obstoju države so bili potemtakem lahko šele sad za tamkajšnjo nemško večino katastrofičnih zadnjih mesecev druge svetovne vojne, ko bi bil nadaljnji obstoj Gdanska kot samostojne entitete zanje bistveno boljša možnost kot tisto, kar se je dejansko uresničilo.
Na prvi pogled bi lahko več posebno zavest utemeljujočih dejavnikov razbirali pri od Vzhodne Prusije ločenem območju poznejše Klajpede v današnji Litvi, kjer je prebivalstvo litovskega izvora od nemške večine ločil jezik, od litovskih sonarodnjakov onkraj nekdanje nemško-ruske meje pa pripadnost luteranstvu. Očitno je bila omenjena kulturna bližina odločilna, saj so se v političnem življenju tudi tukaj papagajsko ponavljali vzorci iz Nemčije, in to celo kljub temu, da je francoski mandat namesto v kakšno samostojno tvorbo že po nekaj letih v pogojih realne politike prešel v avtonomno pokrajino znotraj litovske države.
Svobodna država Reka, ki je kot neuresničena država izšla iz stečajne mase habsburške monarhije, je nastala celo kot sad dogovora dveh držav, ki sta se prerivali za njeno dediščino, Kraljevine SHS in Kraljevine Italije. Možnosti za njeno preživetje so bile kajpak od vsega začetka izjemno slabe, saj je v zgolj štirih letih svojega formalnega obstoja doživela komaj dobre tri mesece oblasti, ki je bila v resnici naklonjena samostojnosti.
A prave »neuresničene države« so predvsem tiste na vzhodu, na območju nekdanjega ruskega carstva, ki jim je zibelka stekla prej kot doslej omenjenim. V tem je hkrati ena njihovih poglavitnih težav z vidika stvarnosti mednarodne politike. Ker so se dogodki na vzhodni fronti odvijali drugače kot na zahodni in v celoti, je bilo neizogibno, da so morale nastajajoče republike narodov (pa celo Poljska) svoj vznik v večji ali manjši meri dolgovati nemškim vojaškim uspehom v prvi svetovni vojni. Kar je bila za obdobje po véliki vojni, zlasti če je bil njihov obstoj na majavih nogah, bolj slaba popotnica.
Pred sovjetskim plazom se tako ni uspelo rešiti niti precejšnjima ljubljenkama zahodnih držav Armeniji in Gruziji. Kratkotrajno Belorusko ljudsko republiko je uspelo sploh povsem zabrisati iz evropskega kolektivnega spomina. Za najbolj tragičnega pa lahko – ob armenski zgodbi – obvelja neuspeh poskusa vzpostavitve samostojne Ukrajine po prvi svetovni vojni. Seveda je bilo usodno, ker nosilcem ukrajinskega gibanja ni uspelo zadovoljivo in pravočasno rešiti napetosti med nacionalnim in socialnim vprašanjem, a sočasno so republiko pokopale narodnim republikam na območju nekdanjega ruskega velikana nenaklonjene mednarodne okoliščine. Polom Ukrajine je vsekakor ustvaril izjemno slab zgled za ravnanje na evropskem vzhodu dvajset let pozneje, deloma celo za dogajanje skoraj četrt stoletja po koncu sovjetskega imperija.
