Skratka, imamo dejstvo, da je AB kandidirala za evropsko komisarko, in dejstvo, da je odlašala z dvigom pošte. Imamo torej dejstvo, da ji je bil ponujen presenetljivo visok položaj, s katerim je na grbo dobila tudi breme Junckerjevega »zaupanja« in »odgovornosti« za usodo zveličavne evropske komisije – in imamo dejstvo, da je z nedvigom pošte KPK svojo spornost držala v suspenzu.
In zdaj, če smo naivni, bomo sklenili: pričakovala je negativno mnenje in je zato skušala ohraniti vsaj kanček integritete, Juncker pa ji je ob isti računici pri tem pustil proste roke ter sklenil: pretvarjajmo se, da je vse v redu, če pa se kasneje zalomi, bomo to reševali takrat.
Pa je to res verjetno? Je verjetno, da bi se Junckerju – namreč takšnemu Junckerju, ki bi si jo resnično želel v komisiji in ki bi mu bilo resnično mar za ugled komisije – zdelo slabše, da jo iz Bruslja nažene kakšen teden po imenovanju in se tudi sam moralno osramoti, kot da se je reši v prvem trenutku, ko je to mogoče? Je ob predpostavki, da je bila AB resna kandidatka, mogoče verjeti, da je smela čakati z dvigom pošte, ki bi jo ne nazadnje lahko tudi razbremenila, vsekakor pa bi jo lahko še pravi čas izločila iz igre? Pomislite, bi vam ponudnik prestižne in resne službe dovolil, da se v zadnjih tednih pred zasedbo položaja razletite po klubih in se pijani fotografirate s svastiko okrog vratu? Bi vam režiser, ki si želi dolgolasko, dovolil, da se smukate okrog frizerjev in tudi samo razmišljate o striženju? Bi vam selektor nogometne reprezentance pred svetovnim prvenstvom dovolil, da se izmikate dopinškemu testu?
Najbrž ne – in ker je tako, se moramo najprej znebiti tudi osnovne predpostavke, da je Alenka Bratušek (vsaj od določenega trenutka naprej) sploh štela kot resna kandidatka. A to še ni vse. Če bi bila problem samo ona osebno, bi bilo najlažje, če bi ji v Bruslju naložili, naj že prvi dan prestreže lokalnega poštarja in razglasi neprijetno novico, Slovenija pa bi nato lahko brez težav imenovala novo kandidatko, ki bi ne bila samo bolj »moralna«, temveč tudi bolj kompetentna za odrejeno področje. A to se ni zgodilo – in ker je bilo tako, je bil očitno prav suspenz, prav nerazrešeno »moralno« vprašanje tisto, kar so si želeli sestavljalci komisije (»in dubio pro reo,« so govorili celo nekateri v EPP).
V tem suspenzu je moralizem namreč lahko prevzel novo obliko: moralistično obtožbo »nestrokovnosti«, spoznanje, ki so ga kot razodetje pograbili raznorazni komentatorji ter v katerem so se lahko brez težav združili EPP in S&D – vsi tisti torej, ki tako ali drugače sooblikujejo konceptualno prazno Evropo, ki ves čas govori natanko tako prazno kot Alenka Bratušek na zaslišanju.
Toda – če sta obe glavni grupaciji uradno igrali na Tanjo Fajon, Cerar pa na Violeto Bulc, ter so prvi izgubili kandidatko, Cerar in Slovenija z njim pa vplivni položaj, se spet lahko vprašamo: čigava želja je bila v celoti uslišana? Kateri interes je resnično zmagal?
Poglejmo. V petek je Spiegel omenil možnost, da funkcijo nazadnje zasede Günther Oettinger, dosedanji nemški komisar za energetiko in načrtovani komisar za digitalno ekonomijo in družbo (prav tisti položaj, za katerega sta bila v igri skupaj z AB – o obeh je Dnevnik že takrat pisal, da »noben izmed njiju v svojem življenjepisu ne premore navedb o poznavanju telekomunikacijskega sektorja, ki je ključen za opravljanje tega resorskega mesta«). Oettinger, čigar angleščina je še za razred slabša in ki se je tudi na zaslišanju izkazal še za stopnjo manj kompetenten od AB, je bil sicer potrjen – a glej, kaj bi bilo lepše kot to, da zasede izpraznjeno mesto, za katerega kot po naključju je strokovnjak.
Prav Oettinger je tudi tisti agent, ki je v praksi poskrbel, da smo šele zdaj izvedeli, da je bil Janez Potočnik »preveč zelen«, ki je torej očitno sodeloval pri blokadi Potočnikovih (javnosti sicer bolj kot ne neznanih) ambicioznih okoljskih predlogov – in ki bo, če bo premeščen, lahko sijajno sodeloval s prav tako strokovnim Cañetejem. In seveda, v tej situaciji si boljšega imena iz Slovenije, kot je v nekem drugem smislu ravno prav »zelena« Violeta Bulc, ne bi mogli želeti. Ker je slednja sicer ženska, a politično neizkušena, bo upravičeno vskočila nemška rezerva, ki bo preprečila evropsko sramoto.
Pa naša državotvornost? Očitno je, da je Cerar tu zamudil priložnost, da vztraja pri Potočniku in sprva neinovativno rešitev ponudi kot politično gesto – moral bi vedeti, da je v evropskem boju med centrom in periferijo, v boju, ki je na tej ravni bržkone bolj ključen od deklariranih spolnih kvot, tudi Janez Potočnik, ko nastopi v imenu Slovenije – pravzaprav ženska. Preveč zelena, da bi jo še želeli prenašati, a dovolj strokovna in politično izkušena, da bi jo smeli zavrniti.
