V tej epizodi je zmagala korupcija. Do nadaljnjega bomo živeli s korupcijo, tisti, ki so se postavili na dobre položaje, pa tudi od korupcije. Na vrhu piramide teh in takih položajev je predsednik republike. Verjamem, da trenutni predsednik ni zagrešil nobenega koruptivnega dejanja tiste vrste, ki jo je mogoče kazensko preganjati, menim pa, da korupcija pri nas ne bo ogrožena, dokler bo ta človek na tem položaju. To je tako kot s tisto teorijo, po kateri vladar, tudi če je bebav, omogoča obstoj in delovanje racionalnega sistema državne administracije. Morda prav predsednik, ki sam ni obremenjen s koruptivnimi dejanji, najbolje zagotavlja nemoten nadaljnji obstoj in razvoj korupcije – pod pogojem, da se odpove jasnemu, ostremu, brezkompromisnemu nasprotovanju korupciji. Bojim se, da je ta pogoj zdaj pri nas izpolnjen. Bojim se, da je prav predsednik republike tista špila, ki drži skupaj našo korupcijsko krvavico.
Dano nam je bilo vedeti, da se je predsednik republike »pogovoril s senatom KPK in trojico skušal prepričati, da ne bi odstopila«. To je znani recept iz znane politične kuhinje: pomesti problem pod preprogo. Za predsednika republike je bil problem, kot je videti, napovedani odstop senata KPK, ne pa problem, zaradi katerega je senat KPK sklenil odstopiti. Iz tega sporočila ni nič kaj težko razbrati, da predsednik republike vodstvu KPK ni dal prepričljivega in obvezujočega zagotovila, da bo zastavil avtoriteto svojega položaja (kake druge v javnosti pač nima) za učinkovit boj proti korupciji. Kajti če bi tako zagotovilo dal, senat KPK verjetno ne bi bil odstopil. Predstavljam si lahko samo to, da je bil senat, namesto da bi mu bilo dano tako zagotovilo, deležen »prepričevanja«.
Kako je bilo tako »prepričevanje« videti (oziroma slišati), si lahko mislimo na podlagi tega, kar je predsednik republike izjavil na sestanku s »prvaki parlamentarnih strank« (od katerih je vsaj eden obsojen zaradi korupcije). Novinarsko poročilo ga je povzelo takole: »Glede večje pristojnosti KPK je povedal, da ni mogoče iti v podzemlje s kavno žličko. ‘Korupcija je prisotna v vseh državah, kriza pa jo je pri nas le še bolj razkrila,’ meni Pahor. Prepričan pa je, da potrebujemo podobne institucije, ki bodo korupcijo pomagale preprečevati.«
Vodstvo državne institucije za boj proti korupciji protestno odstopi, predsednik republike pa v zvezi s tem javno izjavi, da »ni mogoče iti v podzemlje s kavno žličko«. Če bi to slišal kdo, ki ni posvečen v slovensko demokratično politično folkloro, bi verjetno najprej pomisli, da ni dobro slišal, potem pa bi podvomil o opravilni sposobnosti dotičnega visokega državnega uslužbenca. Pri nas vemo, da ima predsednik republike posebno sposobnost opravljati odgovorne zadolžitve prav na tak način: z metanjem javnosti v oči nesmiselnih besed in besednih zvez. Umetnost tovrstnega onemogočanja javne razprave je izpilil do popolnosti. Zame je to korupcija, a take vrste korupcija, ki je zakoni ne sankcionirajo. To je korupcija v izvirnem političnem pomenu besede. Zame je to radikalno, fundamentalistično razkrajanje vsakršne politične kulture, neusmiljeno razvrednotenje politike same, sramotenje države in njenih institucij. Zame je to mati vseh korupcij.
Taka politična lobotomija je le eden od prijemov v predsednikovem repertoarju. Drugi je relativiziranje: »Korupcija je prisotna v vseh državah.« To pri nas torej ni nič posebnega. Korupcija je zakon. Zakaj bi mi bili izjema? Čemu bi delal iz tega probleme? Tretji je sprenevedanje: »Kriza« je korupcijo »pri nas le še bolj razkrila.« Kako spretno je uporabljen ta »le«! Seveda, problem je »razkrivanje«, ne tisto razkrito. A jedro predsednikovega sprenevedanja je v tem, da krizo predstavlja kot nekaj, kar se nam je preprosto pripetilo, pri čemer naši vladajoči nimajo nobene dejavne vloge. Oni so pri vsem tem nedolžni. Da ne bi kdo podtikal, da nas je v krizo, takšno, kakršno izkušamo, pripeljala tudi in prav korupcija!
Četrti prijem je cinizem. Ko vodstvo državne institucije za preprečevanje korupcije s protestnim odstopom opozori, da ta institucija ne more učinkovito opravljati svojega dela, predsednik republike izjavi, da je »prepričan, da potrebujemo podobne institucije, ki bodo korupcijo pomagale preprečevati«. Sem zlonameren, če tole razumem tako, kot da predsednik republike pravi, da KPK ne potrebujemo? Rekel je, da »potrebujemo podobne institucije«, ne pa da potrebujemo KPK, ki bi lahko učinkovito opravljala svojo nalogo. Ko je KPK z najvišjega mesta potrebovala podporo, se ji je mož, ki okupira tisto mesto, odpovedal. Namesto da bi se zavzel za učinkovito uporabo instrumentov za boj proti korupciji, ki jih imamo, nam predsednik servira govoričenje o tem, kako da »potrebujemo« neobstoječe in nedefinirane »podobne institucije«, ki da bodo »pomagale« (komu le?) »preprečevati« korupcijo. Nedovršnik je na mestu! Predsednik je »med ključne teme uvrstil še razpravo o ukrepih za boj proti korupciji«.
Poštenost terja, da dodam, da se je predsednik republike zavezal, »da čim prej spelje imenovanje senata KPK«. Za dosego tega cilja »bo dal poziv, da se lahko za člana komisije prijavi vsak, ki meni, da je za to kompetenten«. Če sprejmemo, da se pri nas tudi za predsednika republike lahko »prijavi vsak, ki meni, da je za to kompetenten« – in je lahko, kot na žalost vemo iz izkušenj, potem celo izvoljen – se nad dano formulacijo ne bi bilo treba zgražati. Mene pa vseeno moti – in tudi skrbi – da so te besede izbrane in postavljene tako, da nezmotljivo sporočajo, da je za predsednika republike boj proti korupciji deveta briga. Predstavljam si, da bi imeli predsednika, ki bi v podobnem položaju dejal, da si bo prizadeval najti ljudi s takimi kompetencami, izkušnjami, lastnostmi in ugledom, ki bodo zagotavljali kar se da uspešno preprečevanje korupcije. Naš trenutni predsednik pa bo »dal poziv«, naj se prijavi, komur se tako zahoče in zdi. A ker ne postavlja nobenih meril, se moramo vprašati, po kakšnem merilu bo izbiral med prijavljenimi.
