Politiki radi govorijo. Nekako razumejo, da je to njihovo delo, za katero so plačani. Resda bi bilo dobro, da bi kdaj raje molčali ali pa trikrat premislili in enkrat izrekli. Običajna pot govoranc politikov gre približno takole. Politik, posebno ta, ki je na vrhu, ki predstavlja oblast ali pa simbolno oblast, nekaj vrže v javnost. Potem se javnost prek medijev in raznih forumov razburi. Nato sledi uradni demanti tistega, kar je politik izrekel. Demanti po navadi kot argument uporabi napačno razumljenost, manipulacijo, iztrganje iz konteksta in zlonamernost. Skratka, dobimo smešno situacijo, ko nekdo dokazuje, da nečesa ni izrekel. Ali pa, da smo vsi na drugi strani bumbarji, ker izrečenega ne razumemo. Oziroma smo vsi zlonamerni državljani, ki sami čakamo, da politikove besede spreobrnemo in zmaličimo do neprepoznavnosti.
Predsednici Nataši Pirc Musar se je po tistih ne najbolj posrečenih izjavah o manjšini v Avstriji in zamejcih v Italiji zdaj zgodila še plača. Javnost je razumela, da si predsednica želi višjo plačo. Iz kabineta so potem ta teden pojasnjevali, kako predsednica ni nezadovoljna s plačo, ampak si le želi, da bi tudi politiki, funkcionarji, skratka vsi, ki nam skozi politiko režejo lepši jutri, dobili plačano tudi tisto, kar ne spada v njihov delovnik. Skratka, da bi jim pripadali bonusi, nadurno delo, nedeljsko delo in nočni dodatki. Torej, želi si pošteno plačilo za svoj porabljeni čas. Ne poznam pravilnikov in nimam pojma, kako je definiran delovni čas politikov. Posebno predsednice in predsednika vlade Roberta Goloba. Po mojem se ob vstopu v svoje delovne prostore ne štempljata in tega tudi ne počneta, ko stopata v službena vozila, helikopterje ali letala. Predsednica in predsednik svojih funkcij ne odvržeta, ko prideta domov ali pa si privoščita zaslužen oddih in počitek. Tudi na počitnicah ostajata predsednik in predsednica. Na to ju opominjajo že varnostniki, ki morajo čim bolj neopazno varovati najpomembnejši osebi v državi. Metaforično rečeno, za naše dobro delata dan in noč.
Kako ovrednotiti to brezmejno in brezčasovno razdajanje naše predsednice in predsednika? Bo res bolje, ko bosta dobila kakšen nočni dodatek in nadomestilo za nočno delo?
Prvi odgovor je ciničen. Sama sta si kriva. Kaj pa sta silila na ta položaja. Saj sta vedela, da ti funkciji nista služba od osmih do štirih, in tudi dobro sta vedela, da to nista plači, kakršne sta vajena prejemati v prejšnjih službah. Dobro sta vedela, da so prejemki najvišjih političnih funkcionarjev čista mizerija. Dobro sta tudi vedela, da bosta ujetnika svojih funkcij vsak trenutek, za eno ušivo malo več kot povprečno plačo. Ampak, še enkrat. Sama sta si to izbrala. Kot so si poklice in delo izbrali šoferji, učiteljice in medicinske sestre. Če nekaj izbereš, potem ne jokaj. Bodi pripravljen, da ne delaš za tekočim trakom.
Drugi dogovor je pomilujoč. Res sta oba s svojima plačama navadna reveža. Prava žalost, če ju že primerjata s plačo kakšnega radiologa ali anesteziologa v bolnišnici. Še večja žalost, če ju primerjata s plačami predsednikov uprav družb v državni lasti. Ko začneta primerjati svoji plačilni listi s kakšnimi direktorji v naši največji banki ali farmacevtski firmi, pa se morata zjokati. Z zavistjo bereta v medijih o zneskih, ki jih na letni ravni prejmejo ti šampioni nad šampioni. In enostavno izračunata, da bosta potrebovala ne dveh štiriletnih mandatov, temveč tri do štiri, da bosta ujela njihove enoletne prejemke.
Tretji odgovor terja tehten razmislek o tem, kako izračunati vrednost dela posameznega politika. Dobi plačo za svojo funkcijo ali za svoje delo? Dobi mesečno nadomestilo za izgubljeni čas, ker ne vodi odvetniške pisarne ali energetskega trgovca, ali dobi plačo za dobro opravljeno delo? In kako se meri dobro ali slabo opravljeno delo? Kako se na plačilni listi pozna, če recimo predsednik vlade sprejema slabe odločitve? In tudi obratno. Kakšen dodatek dobi, če sprejme kaj dobrega in učinkovitega? Kako ovrednotiti dejstvo, da je veliko obljubil in potem bolj malo realiziral? V firmah je to enostavno. To predsednik dobro ve in pozna. Imamo plan, ki smo ga sprejeli, in če ga nismo izpolnili, pač sledijo sankcije. Nižja plača, degradacija ali pa hvala in nasvidenje. Sam zna menda to povedati, da pač nekoga vržeš čez ramo in ga ne pogledaš več.
Pri predsednici velja malo manj rigorozen pogled. Ona pač nima planov. Sicer nam je dala obljube, da se bo več oglašala kot njen predhodnik. Da ne bo tiho, ko bodo ogroženi osnovne človekove pravice in dostojanstvo. Včasih si potihem zaželimo, da te obljube ni treba vzeti dobesedno in se oglašati že zato, da se oglašaš. Čeprav za to porabi veliko časa. Njen zadnji nastop pred poslanci ni bil mačji kašelj. Za njim stoji veliko porabljenega časa, koordinacij, sodelavcev in diskusij. Kako ovrednotiti ideje in intelektualni napor vseh vpletenih, pa je že nova zgodba.
Da ne bo pomote. Moje stališče je, da morata biti predsednica in predsednik desetkrat bolje plačana. Da jima ne bo nerodno pred farmacevti in bankirji …
