»Ustavno sodišče je Janševo pritožbo zavrglo zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev, ampak vsebinsko gledano pa je ustavno sodišče dalo Janši prav, če prav razumem, ne? – kršitve človekovih pravic so bile, ampak ne tako hude, da bi ustavno sodišče že zdaj o tem odločalo,« je pogovor z Matevžem Krivicem, najbolj objektivnim in najbolj nezavednim zaveznikom Janeza Janše, odprl Edi Pucer.
Čeprav od Krivica, ki ga ni bilo sram priznati, da poleg vsega ostalega ni uspel prebrati niti nekaj strani dolgega ločenega mnenja Ernesta Petriča, ni bilo mogoče pričakovati prav veliko, pa je z brezrezervno pohvalo (»Odlično ste to razumeli, prvič slišim, ampak nimam kaj pripomniti!«), ob kateri je novinar dobesedno zasijal od ponosa, vendarle presenetil. Razumem, recimo, da želi biti pošten in svojo deklarirano pristranskost preobrniti v nepristranskost. A ker bi se moral zavedati, da ima tudi sam, tako kot Janša, v družbi izjemen status, bi bilo morda bolje, če bi svoje branje sklepa ustavnega sodišča (če ga je ali ko ga bo bral) namesto na fantomski prostor med vrsticami usmeril na tisto, kar v njem dejansko piše.
Ne, Pucer ne razume prav. Če namreč sklep na eni strani pripozna resnost očitkov o kršitvah pravic, na drugi strani pa ugotavlja, da ni mogoče izkazati očitnosti teh kršitev, to pač še ne pomeni, da sodišče trdi ali vsaj namiguje, da je do kršitev tudi dejansko prišlo. Ko pripozna očitke in zavrne očitnost kršitev, pravi zgolj to in nič drugega. Mogoče je razpravljati o tem, ali je sklep ustrezen ali ne (od tod odklonilna ločena mnenja Zobca, Petriča in Deisingerja), a naj še tako fantaziramo in interpretiramo, v njem govora o obstoju teh kršitev enostavno in enoznačno – ni.
Nezmožnost, da bi se sprijaznili z vsakokratnim trenutnim stanjem zadeve Patria, pa ni od včeraj in vztraja skozi vse njene etape. A če so za relativizacijo, za preprečevanje političnih posledic pravnega procesa sprva skrbeli utečeni, univerzalni in pravno legitimni mehanizmi (domneva nedolžnosti ob vložitvi obtožnice, nepravnomočnost ob prvostopenjski sodbi), je zdaj, ko je sodba pravnomočna, kot taka pa narekuje izvršitev sankcije, nastopil čas za čarovnije.
Ker se je na mestu obsojenega znašla, kot pravi Klemen Jaklič, »največja osebnost slovenske zgodovine« (pazite, ne smejte se: »Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.«), ker je tokrat obsojeno polbožanstvo, povsem singularni primer brez primere, se pravni eksperti, ki v vseh drugih primerih mirno spremljajo utečeno sistemsko ureditev, pričnejo spraševati o Temeljih.
Argument, ki so ga kot razodetje pograbili tudi mnogi drugi pravni eksperti, je v ločenem mnenju podal Jan Zobec: »Pravnomočna kazenska obsodba na zapor dveh let pomeni poseg v eno od najbolj varovanih ustavnih vrednot. Čeprav je odpravo posledic kršitev človekovih pravic v primeru neupravičenega odvzema osebne svobode mogoče doseči z naknadnim plačilom denarne odškodnine, je taka odškodnina samo zadoščenje – in nič več. Kot časa ni mogoče vrniti nazaj, tudi odvzema svobode za nazaj ni mogoče odpraviti. Kazen zapora pomeni zato za pritožnika nenadomestljivo škodo.«
Ko se pravniki ob posebnem primeru začnejo spraševati o časovni puščici ter o abstraktni nezmožnosti denarja, da bi deloval kot mehanizem, ki lahko nadomesti krivico, ne gre le za to, da v pravo uvajajo privilegije. Ne gre le za to, da isti pravniki, ki mirno opazujejo cenkanje o nekaj evrih večje ali manjše odškodnine za izbrisane, v tem primeru prepoznavajo krivičnost krivičnosti. Ne gre le za to, da Janšo postavljajo na mesto neprecenljive umetnine, ob kateri je vsaka cena, pa naj je še tako visoka, v načelu prenizka, preostale državljane in prebivalce te države pa razumejo kot portrete na promenadi v Malem Lošinju, pri katerih je vsaka cena, pa naj je še tako nizka, previsoka.
Ne gre le za to. Ko se namreč ob posebnem primeru oprejo na samoumevni argument, ki jim v drugih primerih ne pade niti na pamet, ko Janšev odhod v zapor predstavijo kot poslednjo pot, s katere ni povratka in jo je zato nujno preprečiti, s horizonta izgubijo univerzalne konsekvence tovrstnega privilegiranja – dejstvo, da po tej logiki nihče, ki je obsojen, ne bi smel v zapor, preden o njem ne odloči sodišče v Strasbourgu, dejstvo, da s sledenjem tej logiki izgubimo vsak smisel pojma pravnomočne sodbe.
In dubio pro reo, načelo, ki velja za konkretnega sodnika v konkretnem postopku, se je v prenosu v javni diskurz pretvorilo v argument splošne relativizacije – hkratne relativizacije političnih posledic in samega prava. SDS ve, vsi ostali pa moramo dvomiti. Zato nas kar naenkrat zanima, kako se počuti zapornik in ali je na varnem, zato je povsem samoumevno, da dan pred odhodom v zapor z njim po telefonu govori predsednik republike. In zato je povsem samoumevno, da verjetni bodoči premier sicer ne bo sklepal koalicije z njim – pogovarjal pa se bo z dežurstvom pred Dobom.
