Posebno vlogo pri ustvarjanju in ohranjanju pravne kulture imajo seveda pravniki. Zanje veljajo še posebne poklicne zadanosti, med katere sodijo predvsem pridobivanje pravnega in širšega znanja, razvijanje osebne odgovornosti, krepitev zavedanja o tem, da je njihova osnovna naloga pomagati ljudem in ne neupravičeno bogateti na njihov račun in tako dalje. Pravniki morajo biti zgled pravne kulture, pri čemer to v največji meri zavezuje sodnike, državne tožilce, državne pravobranilce, odvetnike, notarje, pravne svetovalce na visokih položajih ter preostale, ki opravljajo najbolj izpostavljene in odgovorne pravniške naloge.
Navedeno in še marsikaj, kar bi se dalo navesti kot prvine pravne kulture, lahko označimo kot ideal. Vsaka družba od takega ideala bolj ali manj odstopa, pri čemer so nekatere tako klientelistične, koruptivne, mafijske, nasilne in drugače prežete z nepravom, da o pravni kulturi tam sploh ni mogoče govoriti, druge pa se vsaj pretežno trudijo približevati navedenim idealom.
Če se vprašamo, kje je zdaj tu Slovenija, smo soočeni z neprijetno podobo družbe, ki se je v času osamosvajanja in začetne demokratizacije zavezala vsem temeljnim načelom sodobne pravne države, nato pa je že kmalu po začetnih korakih na podlagi nove ustave in nastajajoče nove zakonodaje zastala in skrenila s prave poti. Nova zakonodaja in pravna praksa sta se sicer kopičili (tako kot tudi število pravnih sporov ter sodnih zaostankov), pa tudi o pravu se je tako ali drugače veliko govorilo, toda vladajoče elite so bodisi podcenjevale resnični pomen pravne države ali pa so se namerno trudile, da ta ne bi zaživela kot del širše družbene zavesti.
Tu pa smo že na področju pravne kulture. Pravno je namreč najprej poseben način mišljenja, pri katerem se v skladu s pravnimi vrednotami, kot so pravičnost, pravna predvidljivost in zanesljivost (pravna varnost), zakonitost ter ne nazadnje enakopravnost, pravnim subjektom ustrezno pripišejo pravice in dolžnosti. Pravno mišljenje je torej vrednotno pogojeno in kot takšno prežema vso pravno kulturo. Če to mišljenje ostane nerazvito, nereflektirano ali se popači, potem tudi dobri zakoni ne morejo zaživeti v praksi. Če prevlada mišljenje – in pri nas nedvomno prevladuje – da je pravo predvsem sredstvo za pridobivanje, varstvo in prenapenjanje lastnih pravic ter pri tem izostane ustrezna zavest o lastni dolžnosti spoštovanja prava in pravic drugih, potem je pravna kultura v slepi ulici. Pri nas vedno bolj prevladuje občutek, da pravo ljudi ne varuje (ali ne varuje zadosti) pred neupravičenimi posegi v njihove pravice ter pred posegi v skupne oziroma javne družbene dobrine. Pravo se vedno bolj dojema kot sredstvo močnejšega, da si prilasti, kar more, oziroma da si podredi šibkejšega. Pravo se dojema tudi kot diskriminatorno in nepravično, kar vse vodi v splošno nezaupanje vanj. V takem ozračju je nemogoče razvijati (kakovostno) pravno kulturo. Nasprotno, ta kultura, kolikor je še premoremo, se nadalje razkraja in grozi, da bo zakon močnejšega prevladal nad maksimo modernega prava, v katerem argument moči nadomeščamo z močjo argumenta ter z zavestjo o vrednosti in dostojanstvu vsakega človeka.
Na pravno kulturo najbolj neposredno vplivajo politična kultura in kultura javnega (medijskega) obveščanja, seveda pa tudi splošna družbena morala oziroma etika. Ker so vsi ti vplivi danes v Sloveniji pogosto negativni, je težko pričakovati, da bodo institucije pravosodja in javne uprave z odločilno pomočjo pravnikov lahko same dvignile nivo pravne kulture. Seveda je treba začeti s temeljnim preobratom prav znotraj pravosodja in v drugih družbenih sferah, kjer prevladujejo pravni dejavniki, toda brez splošnega kulturnega dviga v družbi enostavno ne bo šlo. Dokler ne bo predvsem v politični sferi pravna država resnično prepoznana kot vrednota in dokler v družbi ne bo prevladalo bistveno bolj uravnoteženo dojemanje (lastnih) pravic in dolžnosti ter zavest o nujnosti zavezanosti pravu, toliko časa bomo še naprej soočeni z negativnimi pojavi, kot so (sistemska) korupcija, nesankcionirane težje kršitve prava, ignoriranje določenih delov zakonodaje, sodni zaostanki in tako dalje. Vse to pa (povratno) slabi vso družbo, njeno gospodarstvo, socialo in njeno splošno kulturo. Dvig pravne kulture ja zato zagotovo eden pomembnejših ciljev, ki se jim moramo z vso odgovornostjo zavezati že danes in si nadvse prizadevati, da ga dosežemo čim prej.
