Toda logika o večji primernosti sintagme vladavine prava pred pravno državo je zmotna vsaj v treh pogledih. Prva zmota je v prepričanju, da se je državi tako ali drugače najbolje izogniti. Če se namreč že zgolj na hitro ozremo po svetu, vidimo, da so države še vedno ključni mednarodni in nacionalni politični akterji, zato slovenski projekt s samostojno državo do danes nikakor ni izgubil svojega smisla. Nasprotno. Danes ugotavljamo, da Slovenija tudi v tako imenovanem prijateljskem okolju Evropske unije še zdaleč ni varna pred političnimi, finančnimi, gospodarskimi, energetskimi in drugimi apetiti drugih držav in multinacionalnih podjetij. Državo torej Slovenci še kako potrebujemo, pri čemer pa imam seveda v mislih državo, ki je demokratična in pravna v pravem pomenu teh besed in je zato tudi učinkovito v službi državljanov in ne le peščice ignorantov in prevarantov. Če torej govorimo o pravni državi, ni s tem prav nič narobe, kajti potrebujemo – v ustrezni medsebojni prežetosti – tako kakovostno državo kot tudi kakovostno pravo.
Druga omenjena zmota izhaja iz samozavajanja, da s tem, ko rečemo vladavina prava, s pravom Slovenci mislimo na kaj takega kot na primer Angleži, ki so pojem vladavine prava (rule of law) postopno izoblikovali skozi več stoletij, pri čemer je v tej njihovi tradiciji izjemno pomembno vlogo igralo obče pravo (angl. common law), ki je kot sistem sodnih precedensov vedno odražalo visoko stopnjo neodvisnosti in avtoritete angleškega sodstva ter kot takšno pomenilo pomembno protiutež politični vlogi kralja, vlade in parlamenta. V zadnjem času nas razni pisci spominjajo, da je že naš Martin Krpan ponarodeli dokaz, da smo se Slovenci že v preteklosti izogibali pravu. Ta »šverc mentaliteta«, ki se je v kasnejših državnih sistemih, v katerih smo Slovenci živeli, v marsičem le še dodatno razvila ter negativno oplemenitila z novimi spretnostmi izogibanja pravu, je v naši samostojni Sloveniji žal doživela neslaven vrhunec v vsesplošni pravni dezorientaciji ter osupljivo razširjeni korupcijski mentaliteti. Spodbujanje »vladavine prava« je torej v marsičem zgolj enaka floskula kot spodbujanje »pravne države«, kajti v prvem primeru se pretvarjamo, da dovolj dobro vemo, kaj je pravo, in da vanj verjamemo, v drugem primeru pa se pretvarjamo, da imamo demokratično delujočo državo, ki jo je pač treba le še ustrezneje opremiti z njeno pravno dimenzijo. V resnici pa smo državo in pravo razvrednotili do te mere, da moramo oboje šele ponovno izgraditi. Ne na papirju, kajti tam je tako države kot prava celo preveč, pač pa v družbeni realnosti. To pa seveda kliče po ljudeh, ki že vedo, kaj je demokratična in pravna država, pri čemer so pripravljeni in sposobni to svoje védenje tudi pretvoriti v prakso.
Tretja zmota izhaja iz nepoznavanja dejstva, da je dandanes zgodovinska razlika med konceptoma pravne države in vladavine prava v pretežni meri presežena ter da se pod enim ali drugim pojmom razume približno isto. V obeh primerih gre za državo, ki je pravno urejena, soodvisna od demokratične politične oblasti in v kateri so temeljni pravni poudarki tisti, ki terjajo ustavnost, zakonitost, pravičnost, pravno varnost, transparentnost prava, varstvo človekovih pravic, neodvisnost sodstva in še nekatere temeljne postulate, ki so zapisani tudi v slovenski ustavi. Ko bomo torej zares dojeli, da brez učinkovite pravne države ne more kakovostno in trajnostno delovati nobeno podjetje, banka ali šola, kaj šele družba kot celota, bomo vsaj na konceptualni ravni že na poti iz krize. Ko pa bomo to – iz lastne nuje – začeli tudi uresničevati, bomo ugledali tudi dolgo pričakovano luč na koncu tunela.
Pri vsem tem je žalostno, da smo zaradi globoke krize danes soočeni s temeljnimi (!) vprašanji pravne države in ne zgolj s finesami, kot je to značilno za pravno urejene družbe. Toda tako je in zato se moramo lotiti predvsem naslednjih nalog. Prvič, nosilci dejavnosti državnih organov si morajo v ustavi in zakonih ponovno prebrati temeljna načela ter začeti v njihovem duhu razlagati in izvrševati zakonske in podzakonske predpise. V tem smislu soglašam s tem, da je treba na tak način – seveda z veliko premišljenostjo – ustrezno preseči zgolj ozkogledo »črkobralstvo«, v katerem ni resničnega duhá pravne države oziroma vladavine prava in ki vodi vedno znova v to, da se veliki in najbolj predrzni kriminalci najpogosteje izognejo roki pravice. Drugič, politiki in drugi ustvarjalci pravnih aktov naj prenehajo proizvajati pravno kvantiteto na račun pravne kvalitete. Z nerazumnim spreminjanjem in kopičenjem pravnih predpisov namreč onemogočajo kontinuiteto prava, saj sodniki in drugi državni organi zaradi nenehno spreminjajočih se pravnih podlag sploh ne morejo vzpostaviti relativno stabilne in predvidljive pravne prakse (da ne omenjam mnogih slabih rešitev, ki jih prinaša takšno pravodajno delovanje). Tretjič, vsi skupaj moramo začeti zakone in druge predpise končno tudi zares izvajati. Pravo mora kot beseda in pojem začeti v ljudeh odzvanjati kot nekaj družbeno pomembnega, zavezujočega, do neke mere tudi strah zbujajočega. Če namreč do (svojega) prava, ki mora seveda ostati v mejah pravne države, ne bomo postopno vzpostavili ustreznega odnosa (straho)spoštovanja, potem bosta postopno tudi naša država in narodna samobitnost kmalu (p)ostala le naš neizsanjani sen.
