Vsakdo nosi v sebi oboje: majhnost, ki se v strahu oklepa navideznega ega, ter veličino, ki predre ta oklep strahu ter vodi v nesebično predanost pozitivnim idealom. Tako kot jin in jang se oba principa prepletata v nenehnem spopadanju ter izmenični nadvladi enega nad drugim, pri čemer je vsakokratna odločitev za enega ali drugega stvar osebne odločitve posameznika. To kratko razglabljanje o majhnosti in veličini zato ni nesmiselno, saj nagovarja veličino v nas, četudi je morebiti ta uspavana ali prezrta.
Človeška majhnost se najpogosteje kaže v nekritičnem ali priliznjenem posnemanju vseh velikih zgledov. Majhen človek, to je človek z najbolj napihnjenim egom, je tisti, ki oponaša velike ljudi, bodisi da so ti resnične človeške veličine bodisi da je takšen zgolj njihov videz, ker so na primer bogati, ugledni ali vplivni. Njegovo posnemanje resničnih ali navidezno velikih ljudi je seveda prazno, njegovo udinjanje takšnim posameznikom pa je neiskreno, površinsko ali navidezno. Po drugi strani pa je majhen človek tudi tisti, ki zaradi lastnih frustracij, ki so prav tako posledica preobilnega ega, le da tokrat v bolečinskem smislu, enostavno ignorira velike ali »velike« vzornike ter svojo pomembnost gradi mimo takšne, po njegovem mnenju »nelojalne konkurence«.
Podobno kot s posamezniki je tudi z ljudstvom in narodom. Neka družba je lahko v svojem bistvu majhna ali velika. Majhna je, kadar v njej prevladujejo primitivne strasti, kot so pohlep, objestnost in goljufivost, velika pa takrat, kadar pretežno sledi idealom pravičnosti, prizadevnosti in ne nazadnje solidarnosti. Ob tem pa je, kot rečeno, veličino ali majhnost družbe mogoče meriti tudi glede na njene prevladujoče vzornike.
Če se vprašamo, koga in kaj si Slovenci jemljemo za vzor, vidimo, da je odgovor vse prej kot enoznačen. Pravzaprav je nadvse mavričen. Če začnemo pri dobrem, vidimo, da veliko Slovencev prevzema iz tujih držav in drugih tujih okolij marsikaj dobrega. Mnogi se pridružujejo mednarodnim gibanjem za varstvo narave, uvajajo pri nas tuje vzorce dobrih poslovnih praks, prinašajo k nam iz tujine napredne ideje na področju šolstva, kulture, znanosti, športa, zdravstva in tako dalje. Veliko je torej upoštevanih zgledov, ki jih je mogoče šteti za dobre in so zato pokazatelj slovenske konstruktivne odprtosti v svet, strpnosti in želje po učenju. Vse to kaže, da imamo kot narod v sebi dovolj veličine, na kateri je treba graditi tudi danes in v prihodnje.
Po drugi strani pa smo kot narod tudi zelo majhni. Na kolektivni ravni smo namreč pogosto zazrti v napačne zglede ali pa pretirano zagledani vase. To niti ne pomeni, da takšne težnje prevladujejo v večini ljudi, toda vsi skupaj se pogosto podrejamo manjšini, ki nas pita s svojo izrazito človeško majhnostjo in nas tako kot narod duši ter nam onemogoča hitrejši in pozitivnejši razvoj. Tej manjšini moramo zato še odločneje pokazati svojo voljo po preseganju naše družbene majhnosti.
Med tipične primere sledenja napačnim zgledom sodi na primer dopuščanje prevlade vsem tistim dejavnikom, ki nas kolektivno zapeljujejo v pretirano potrošništvo, v izrazito površinskost medsebojnih odnosov, v pristajanje na škodljive posege v človekovo zasebnost, v pretirano spodbujanje slaboumnih oblik zabave (na primer različni resničnostni šovi ter nasilne predstave vseh vrst), v preobremenjenost z nesmiselnimi pravnimi predpisi, ki ubijajo človeško svobodo in ustvarjalnost (na primer pretirana pravna regulacija šolskega polja) ter ne nazadnje v vsako drugo onesnaževanje telesa in duha (pomislimo le na hlastanje po zdravilih, umetnih dodatkih k hrani in na druge oblike nezdravega ravnanja z našo psiho in telesi). Poseben primer negativnih zgledov predstavlja denimo tudi zgledovanje medijev in novinarjev po tistih tujih praksah, ki pitajo ljudi z najbolj nepomembnimi in cenenimi banalnostmi, primitivizmom ali s politično pristranskostjo, kar vse se kaže v vedno večji prevladi tako imenovanega rumenega žurnalizma. Vse to in še marsikaj podobnega prihaja k nam predvsem tako, da sledimo slabim zgledom iz tujih okolij, pri čemer ravnamo tako bodisi iz naivnosti in neznanja bodisi zaradi občutka, da se takšnim zgledom pač ne moremo upreti. Vse to izkorišča tista družbena manjšina, ki s tem širi svoje materialno bogastvo in družbeni vpliv, »svoje ljudstvo« pa poneumlja in si ga tako najlažje podreja.
Drugi vidik slovenske majhnosti se kaže v pogosto pretirani samozazrtosti vase, to je v nekakšnem samozadovoljstvu, ki nima realne osnove. Takšna drža prevladuje povsod tam, kjer se bojimo soočiti z vrednostno in razvojno pozitivnimi vzori iz tujih okolij ter raje ostajamo zaprti sami vase. Takšna drža v sodobni mednarodnokonkurenčni in nasploh globalni družbi onemogoča pozitivni napredek na katerem koli družbenem področju. Tako ta kot prej opisani vidik naše kolektivne majhnosti je zato treba vseskozi prepoznavati, na oba javno opozarjati ter se medsebojno spodbujati k premagovanju strahu. Slednji namreč vodi bodisi v nekritično in servilno povzemanje tujih zgledov bodisi v njihovo rigidno in neproduktivno zavračanje.
Prava pot je v ustreznem sorazmerju med prevzemanjem dobrih tujih zgledov ter razvijanjem in ohranjanjem vsega tistega, kar daje našemu delovanju tudi specifično slovensko noto in identiteto. Na srečo je med nami mnogo takšnih, ki z lastnimi primeri v gospodarstvu, znanosti, kulturi, športu in na drugih področjih dokazujejo, da je to mogoče in da vodi k resnični in dolgoročni (trajnostni) uspešnosti. Slovenci imamo v sebi veliko mero prave veličine, ki jo moramo še nadalje ozaveščati in se nanjo opreti tudi pri sedanjem prizadevanju k preseganju krize. Slednja nas je doletela predvsem zato, ker smo zaradi strahu podlegli svoji majhnosti. Zdaj in jutri je torej pravi čas za novi preobrat.