Vemo: čeprav je slišati (kaj šele videti!) kot štos, je ročno luščenje koruze v vedro med bedri dokazano ena najpomembnejših spretnosti za učinkovito delovanje na domoljubnem evropskem političnem parketu. »Zmagala pa je moja malenkost,« je o dogodku na svojem FB-portalu poročal gospod trenutni evropski poslanec in kandidat za tretji mandat Franc Bogovič, ki mu je nemogoče oporekati. On s koruzo zna, to vemo že dolgo. Bil je najhitrejši od vseh. Gospod kandidat Franc Breznik starejši, ki je koruzo luščil zraven njega, ni znal izkoristiti prednosti domačega terena in je svoja storža ogulil za sekundo ali dve počasneje od zmagovalca. A za razliko od gospoda Franca Bogoviča se je gospod Franc Breznik starejši ob luščenju smejal v kamero. Vprašam vas: a v teh krajih nasmešek res ni nič vreden?! Državotvorno predlagam, da poleg preferenčnega glasu vpeljemo tudi bonus točke za obrazno mimiko. Investicije v nasmešek bi morale biti v pravični družbi pravično ovrednotene in, jasno, poplačane z obrestmi.
A vrednotenje nasmeškov ni mala malica; ni koruzni storž, ki bi ga ogulil z nekaj mencanja sem in tja. »Jebenti, ljubezen, tista prava, vendar ne more biti kot nekakšen vozel bojazni, zadrgnjen okrog srca,« sem pravkar prebrala v romanu Anomalija francoskega avtorja Hervéja Le Tellierja, ki ga je v slovenski jezik prevedla Janina Kos, izdala pa Mladinska knjiga. Ko gledam resne može v polikanih oblekah, kako na plastičnih stolčkih pred kartonasto kravo (z modro pentljo na lisastem vratu) luščijo koruzo v pitalna vedrca z ročajčkom, se nasmejim samodejno in precej na glas. Vse, kar lahko vidim v tistih prepognjenih torzih in skoncentriranih pogledih, so krčeviti poskusi prikrivanja strahu, težki vozli okoli povzpetniških src, ki bi dala vse, vse, vse na tem svetu, da bi bila vsaj tokrat, vsaj pred temi majcenimi evropskimi volitvami za tri groše, videti spontana, igriva in preprosta – ljudska! –, medtem ko njihove nasmeške zategnjeno vleče od enega ušesa k drugemu, hahaha, juhuhu, naredimo še kakšen presvetljen sebek!
Ob teh in drugih prazničnih prizorih evropske demokracije – omeniti bi bilo vredno vsaj še slikovite nasmeške tretjega Franca, gospoda Franca Pukšiča, strastno zalepljene na osebne avtomobile in trajno parkirane ob vseh krožnih križiščih od Lenarta do Ptuja, ali pa postoterjene šarmantne nasmeške Davida Klobase, ki na križiščih Slovenskih goric delujejo kot reklama za obleke po meri, množico slavnostnih blagoslovov (vina, medu, starodobnih avtomobilov, motorjev, konjev, vinskih kraljic), narejenih po naročilu in zadnji hip, na katerih je mogoče čvrsto stiskati roke in čustveno pritiskati na bliskavice – nasmeški tistih, ki vse skupaj opazujemo, ocenjujemo in vrednotimo, utrujeno bledijo v grenke grimase, ki še najbolj spominjajo na po-smeh, žalostno občutje, izpraznjeno vsake naklonjenosti, kaj šele ljubezni.
In vendar bi bila velikanska napaka, če bi ob vsej tej groteski izgubili vero v nasmešek. Nasprotno! Treba je izostriti kriterije in povišati zahteve. Ni nam treba daleč in niti se ni treba preveč potruditi. V tej deželi, tako imenovani deželi evropske demokracije, imamo namreč srečo, dragocen dragulj, ki je iz nasmeška naredila znanost in iz ljubezni politični program. Ne glede na to, kdo bo v nedeljo zmagal na evropskih volitvah, je zmagi že zelo dolgo, že stoletja ime Nika. Kadar jo skušajo upodobiti antične knjige, jo opremijo z vencem iz lovorja in palmovo vejico, dvema simboloma neprecenljivosti: zmage in miru. Kadar jo v današnjosti posnamejo video kamere najpomembnejših svetovnih televizij ali fotografi najvplivnejših časopisov, jo zagledamo z visečimi lubenicami na ušesih in rdečo šminko, razmahnjeno v širok, nalezljiv nasmeh.
Nika Kovač je nasmešek, ki bi ga morali v teh deževnih, grenkih dnevih evropske kampanje slaviti na polikanih plakatih, mestnih krožiščih, vaških blagoslovih in v tišinah naših src. Ne le zaradi nagrade, ki jo je prejela (in ki je največ, kar je kadar koli uspelo kateremu koli nasmešku naše dežele), pač pa tudi zaradi načina, kako s svojim nasmeškom opremlja ključne boje našega sveta, našega zadrgnjenega, prestrašenega, militantnega časa. Radodarno in nalezljivo. Nika Kovač ve, da zadrgnjen, prestrašen in militanten čas pred ničimer ne trepeta bolj kot pred širokim nasmeškom z rdečo šminko in visečimi uhani, ki se zmore razširiti kot ogenj v hiši. In vendar sumim, da njen nasmešek ni narejen iz tega razloga. Ker, pač, njen nasmešek … ni narejen.
Nika je boginja zmage, a zmaga za Niko, ki jo poznam, ni vprašanje boginj in izbrancev. Zmaga, če naj bo zmaga, mora biti zaveznica običajnih ljudi, vseh nas, ki v življenju počnemo različne stvari, a znamo prepoznati spontan, igriv in preprost – ljudski! – nasmešek. Tisti pravi. Nenarejen. Nepreračunljiv, a takšen, ki šteje. Naj se širi! Z razlogom.
