Mnogi ste verjetno v zgornjem opisu prepoznali vse težave, ki pestijo Slovenijo, in podobno se je ob branju knjige utrnilo tudi več odmevnim komentatorjem pri nas. V Sloveniji dominira politična in gospodarska elita, ki bo, v boju za svoja materialno blagostanje in status v družbi, zagotovila, da ne bo prišlo do institucionalnih sprememb, ki bi širšemu krogu družbe omogočile dostop do koristi gospodarskega razvoja.
Nedvomno se del odgovora na slovenske težave zadnjih let in izostalost razvojnega preboja skriva tudi v koncentraciji politične in gospodarske moči, navkljub dejstvu, da je dohodkovna neenakost v državi med najnižjimi na svetu. Tako je bil ginijev koeficient, ki meri odstopanje dohodkovne distribucije od popolnoma egalitarne, za Slovenijo (0,24) lani najnižji med državami OECD in naborom hitro rastočih držav. Povprečje za klub bogatih držav je 0,31, še bistveno višje pa je v hitro rastočih trgih Rusije, Brazilije, Kitajske, Indije in Turčije z 0,47 indeksne točke.
Imamo torej praktično uravnilovko v razpoložljivih dohodkih, ki jo skrbno vzdržujemo še iz časov socializma, in vendar ostaja močna percepcija tega, da nas izkoriščajo politične elite v sponi z gospodarskimi lobiji. Slovenija torej na videz ponovno definira razlago ekstraktivnega gospodarstva, kot sta jo postavila Acemoglu in Robinson, saj nam uspeva kombinacija sorazmerno egalitarne porazdelitve dohodkov ter hkratne koncentracije politične in gospodarske moči. Vendar je neskladje med dohodki in politično oziroma gospodarsko močjo zgolj navidezno. Znano je namreč, da se v mnogih esktraktivnih gospodarstvih elite branijo pred prevratom s prerazdeljevanjem dohodka med volilci. Takšne države posledično krasijo koncentracija moči in zelo nizek koeficient dohodkovne neenakosti.
Delno gre pojasnilo iskati v zelo progresivni obdavčitvi dohodkov in nanjo vezanem sistemu socialne podpore, ki gladi razlike v nominalnih dohodkih. Prav tako člani »vodilnega klana« nagrade za lojalnost dobijo primarno v nedohodkovnih prejemkih. Navsezadnje pa je tudi delež prebivalstva z absolutno visokimi dohodki, torej takšnimi, ki se lahko primerjajo z evropsko in svetovno konkurenco, zelo majhen, preostalo prebivalstvo pa ima med seboj alarmantno podobne dohodke.
Kaj torej imamo, če nimamo ne inkluzivnega niti ekstraktivnega gospodarstva? Imamo neposrečeno mešanico obeh. Povezava politike in gospodarstva, ki daje vtis, da so določeni deli gospodarstva zunaj dosega navadnih smrtnikov, ob tem pa zelo majhne razlike med razpoložljivimi dohodki večine prebivalstva, kar deluje nestimulativno na poskuse socialnega preboja talentiranih in angažiranih posameznikov. Mladi in sposobni posamezniki, ki bi za svoj prispevek morali biti nagrajeni in stimulirani za dodatni napor, povsem racionalno svoj delovni vložek prilagodijo mizernemu izplenu. Dodatno jih demoralizira pogled na politično in gospodarsko privilegirane, ki imajo dohodke garantirane, ne glede na objektivne dosežke oziroma učinkovitost.
Dosedanji poskusi razrešitve nastalega stanja so imeli zelo omejen domet in so ostali zgolj pri populističnih potezah, ki resnih stimulativnih učinkov niso imeli. Kriza je, primarno pod vlado Alenke Bratušek, še povečala davčno breme, kar je srednjemu, v večini držav najbolj propulzivnemu sloju obesilo okoli vratu dodaten mlinski kamen. Resnici na ljubo gre zgolj za nadaljevanje dosedanje davčne politike na področju davkov na dohodek od dela, kjer so prav vse dosedanje vlade izčrpavale delovni zagon srednjega sloja. Na drugi strani je v procesu kadrovanja za vodilna mesta v državnih podjetjih primarno vodilo ostala politična pripadnost oziroma vsaj naklonjenost posamezni politični opciji. Pričakovanja političnega kadrovanja so tako globoko zasidrana v naši zavesti, da njegove sledove vidimo v vsaki odmevnejši zaposlitvi v državnih podjetjih.
Zadnji dogodki v zvezi z Družbo za upravljanje terjatev bank so mikrokozmos problemov slovenske ekstraktivne družbe. Dosedanja zgodba ustanove, ki naj bi hkrati rešila, kar se rešiti da iz bančnega dolga in predstavljala vzor meritokratskega kadrovanja, za zdaj lahko služi kot šolski primer političnega kadrovanja in pozneje političnega odpuščanja ter hkrati vzbuja glasne dvome o upravičenosti izplačevanja razmeroma bogatih nagrad za dosedanje delo.
Nekdanji gospodarski minister v Pahorjevi vladi, Matej Lahovnik, je sprejel politično všečno, a ekonomsko prazno omejitev plač zaposlenih v državnih podjetjih. Kadrovanje je ostalo politično, le nastavljeni direktorji so za svoje delo prejemali nekaj nižje plače. V proračunu zategovanje menedžerskih pasov ni prineslo bistvenih prihrankov. V luči krize se je rešitev zdela nedvomno moralno opravičljiva, glede na pregovorno nizko geografsko mobilnost slovenskih delavcev pa naj bi po mnenju nekdanjega ministra imela tudi minimalne negativne posledice bega možganov v tujino.
Tudi če navedeno velja, je omejitev plač vodilnih v državnih podjetjih vsebinsko brez prave teže. Če je bil namreč namen »kaznovati« nesposobne in politično nastavljene menedžerje, bi jih bilo treba zamenjati in ne zgolj manj plačati. Nedvomno je uspelo le, da je omejitev plač zagotovila negativno selekcijo na vodilna mesta podjetij v državni lasti. Sito za »prave« kandidate je celo dvojno, nižje plače vabijo manj konkurenčne upravljalce, politični botri pa od izbrancev zahtevajo tudi lojalnost posamezni opciji.
