Pošteno bi bilo, ko bi govorec, potem ko je povedal, da »na današnji dan svečano praznujemo spomin« na osamosvojitev, prenehal uporabljati prvo osebo množine. Že to o praznovanju je bilo vprašljivo, ampak takšne reči se ob takšni priložnosti pač reče. O ničemer drugem pa premier v danem položaju ne more govoriti v imenu vseh državljanov. Ta družba je globoko razklana. Pa ne mislim na razlike med strankami in na ideološke razprtije. Razcepljena je na tiste, ki imajo bogastvo in moč, in na one, ki ju nimajo. Zaradi preprostosti poglejmo samo na čas od konca druge svetovne vojne sem. Razlike med bogatimi in revnimi niso bile nikdar tako velike kot danes. Nikdar niso bili bogati tako bogati in revni tako številni. Nikdar ni bil prepad med politično elito in državljani tako širok in globok. Nikdar ni bila politična elita tako neodvisna od ljudstva in ljudstvu tako neodgovorna. Nikdar ni bilo ljudstvo tako politično razlaščeno. Nikdar ni imelo manjšega vpliva na oblikovanje in sprejemanje odločitev, ki zadevajo skupno dobro. Govoriti o tem, kako naj bi vsi upravljali našo državo, kako naj bi državljani »v zadostni meri odgovorno skrbeli za državo«, zakriva to temeljno dejstvo: je širjenje velike laži. Tu ni nobenega vseobsegajočega kolektivnega subjekta, tu (caeteris paribus) ni možna nobena enotnost – razen poenotenja politično in drugače razlaščenih za voditeljem. »Politika« bo »kazala smer«, »ostali pa nas morate – seveda tudi kritično – spodbujati in z nami sodelovati«.
Nekateri seveda prisegajo na enotnost kot ideal politike. V zgodovini, tudi nedavni, je tak ideal bil praviloma udejanjen v strahotah. Ampak tudi sicer je premierjevo povzdigovanje enotnosti vprašljivo ali vsaj neprepričljivo. Če bi mu res bilo do tega, bi se namesto govorjenja o enotnosti, skupnih imenovalcih in vrednotah in podobnem lahko potrudil in imel enotni vladni politični program, strategijo razvoja. Pa tega ni imel niti pred volitvami niti se ni izdelave česa takega lotil po izvolitvi in imenovanju na sedanji položaj. Smer določa Bruselj, ki sam nima nobene strategije, ampak se premakne tja, kamor ga porine veliki brat z druge strani Atlantika (ki je tudi izgubljen), ministrstva pa spominjajo na fevde, na katerih vsak minister dela nekaj po svoje. Premier je po tej logiki kot kralj, ki pa ga zaznamuje imbecillitas regis, kot so rekli v srednjem veku. In ljudstvo je seveda uboga gmajna. Vprašati, »ali smo se v štiriindvajsetih letih, od plebiscita do danes, res izkazali kot dobri gospodarji«, je norčevanje iz ljudi. Ljudje, ljudstvo preprosto ni bilo – in ni – gospodar. Kritične ugotovitve, da »z lastno državo nismo ravnali dovolj skrbno in odgovorno«, ni mogoče naprtiti ljudstvu ali si krivde deliti z njim.
Instanca občega je javna oblast, torej država. Ampak premier, ki opleta z lažnimi občostmi, na sam državni praznik dvomi o državi: »Ali bomo sebi in svetu uspeli dokazati, da smo sposobni upravljati sami sebe? Ali bomo uspeli dokazati, da si sploh zaslužimo lastno državo?« Je to državniški govor? Države si ni še nihče »zaslužil«. Državo si izbojuješ, narediš, postaviš, osvojiš ali obraniš. Država ni predmet moralke. Če se govorec že gre moralko, bi lahko kvečjemu vprašal, ali si »sploh zasluži«, da bi bil premier, ali si ta politična elita zasluži, da upravlja državo. Ampak gospod raje naprej vprašuje, »ali si državo zasluži tisti, ki mu je mar le zase, ali pa tisti, ki s krajo in lažjo nenehno povzroča škodo in bolečino drugim«. Kakšna neumnost. Vprašanje ni, ali si tat zasluži državo: zasluži si, da ga država sankcionira. Vprašanje je, zakaj država kraje ne kaznuje in preprečuje. Nič drugega. Namigovati, da si sebičneži ne zaslužijo države, je bedastoča. Prav zato, ker ljudje so sebični, potrebujemo državo, da blaži korozivno moč sebičnosti s skrbjo za obče dobro.
Priložnost je terjala govorjenje o samostojnosti. Kar je nerodno, če imamo vlado in premierja, ki se (tako kot prejšnje vade) trudita ugajati tujim zahtevam. Kako naj premier, pod katerim se neustavljivo razprodaja državna lastnina in tako slabijo materialni pogoji za državno samostojnost, govori o državni samostojnosti? Gospod je to zagonetko elegantno rešil. Niti enkrat ni uporabil pojma suverenost. (Le enkrat je v povezavi z »narodno samobitnostjo« govoril o temeljih »suverene države«.) Samostojnost zanj ni suverenost. V resnici ni samostojnosti brez suverenosti. Suverenost je državna samostojnost. Premier bi to lahko prebral tudi pri juristih. Ampak on je, kot je videti, našel navdih in vodilo v duhovni literaturi ali vsaj visokotiražnih priročnikih za psihološko samopomoč. Po analogiji s sporočili in vodili iz tovrstne literature je stavil na »notranjo samostojnost« naše države. Njegov program je vzpostaviti »enotnost in notranjo samostojnost«, doseči, da bomo »samostojni tudi navznoter, sami v sebi«. Zakaj ni namesto v slavnostno dvorano šel vase in se zjokal?