To bi moral biti prav poseben dan. Moj prvi prehod slovensko-hrvaške meje brez policistov in carinikov na njej. V devetdesetih je Bregana postala mitični toponim našega življenja, pred tem pa sploh ni obstajala. Zahodni meji sta bili dve: Sežana in Šentilj. Dobro, še Fernetiči, a za to si moral poznati kakšnega domačina iz Istre ali primorja, ki pozna lokalne poti in je pripravljen uvajati v skrivnosti prenosa stvari čez mejo. Dobro, mi v resnici nikoli nismo ničesar tihotapili, v najstniškem obdobju so bile to vedno kakšne neznatne cunje, kavbojke, naramnice, kava, praktično vse tisto, česar ni bilo. Plošče, kasete, malo pozneje pa kakšne cunje, teniske, pozneje boš izvedel, da naša generacija v Sloveniji vse teniske imenuje superge, po tej italijanski znamki. Zgodbe nekaj starejših kolegov s konca osemdesetih mejijo na neverjetno: ena od njih pravi, da se je ekipa s televizijskega festivala v Portorožu odpravila v Trst, kar tako, da bi videli, »kva dogaja«. Malo pred mejo so ugotovili, da eden od njih nima potnega lista, carinik, ki je bil domačin, je videl, da niso nikakršni kriminalci, in jih je spustil čez, a pod pogojem, da se vrnejo, dokler traja njegova izmena. No, takšne stvari nikoli ne gredo po načrtu: televizijske delavce so premamile vonjave in pisanost tržaških izložb in nazaj so prišli, ko je »njihov« carinik že zdavnaj odšel na zaslužen počitek. Ob kratkem prepričevanju in morda majhnem darilu iz Cinzanove ponudbe so se srečno vrnili v domovino. Ah, ti mračni časi enoumja. Za katere se danes zdi, da je bilo dovoljeno vse. Ali skoraj vse.
Schengen, ta majhen vinorodni kraj, v katerem so Nemčija, Francija, Nizozemska, Belgija in Luksemburg podpisali sporazum, v kolektivno zavest pa je prišel leta 1985, ko je bil podpisan sporazum o svobodnem gibanju državljanov teh držav. Zaživel je šele deset let pozneje: uradno ga je upočasnilo združevanje Nemčije. V takratnem odpiranju evropskih mej so tiste na jugu in vzhodu postajale vse bolj čvrste. Nekatere od anekdot s slovenskimi cariniki in policisti ste tukaj že brali in jih nima smisla ponavljati, a bilo jih je za eno majhno sladko-grenko knjižico. In zdaj? Nič. S prijateljem, ki piše knjigo o svojem rojstnem mestu, za katerega je imel Plečnik neke načrte, ki se nikoli niso uresničili, greva iz Zagreba v Ljubljano in se voziva mimo zapuščene policijske hišice, iz katere je šestindvajset let prihajalo vprašanje: »Kam potujete, gospod?« In vedno je sledil enak ali podoben odgovor in enak postopek; res je, ne smem se pritoževati. Razen poniževanja, ki ga doživljajo vsi avtobusni ljudje, izstopa iz vozila in čakanja, pogosto v hladnem vremenu in ponoči, me nikoli niso zadržali niti zaslišali v tistih zabojnikih za začasno bivanje. Ne da me ne bi zanimalo, kakšni so pogoji in kaj vse je tam, a previdnost je bila vedno močnejša od radovednosti. A ni bilo niti pravega razloga.
Duh časa nas je pripeljal tako daleč, da moramo občudovati normalne stvari. To je torej ta svoboda.
Tako da sem menda v duhu stockholmskega sindroma malce pogrešal te zadevice. Nekaj dni pozneje, na vlaku na isti relaciji – ki je v duhu večnega balkanskega zamujanja v Dobovi stal skoraj pol ure – sem se skoraj razveselil, ko sem videl patruljo slovenske policije. Ob rahli bojazni, da v torbici z zdravili slučajno niso ostale mrvice kakšne nedovoljene substance. Zbogom torej drobne neprijetnosti na Kolpi in Dragonji in majhna radost, ko si zagledal tablo Republika Slovenija. Vse to, upajmo, odhaja v trajno skladišče spominov ostarelega potnika. Katerega večji del življenja je minil v povezovanju točk, ki so kot v ugankarskem časopisu morale ustvariti neki lik. Nikoli nisem poskusil te igre povezovanja točk v krajih, kjer sem živel, morda iz strahu, kakšna podoba bi iz tega nastala: ali kak abstraktni gozd črt kot nekdanji kroji za šivilje v Burdi ali avtoportret? Ali kaj bolj strašnega?
Medtem je Hrvaška uvedla evro, kar so tam pospremili z obžalovanjem zaradi podražitev, na kar se je predsednik vlade Andrej Plenković odzval tako, da je ustanovil inšpekcijsko službo, ki hodi po trgovinah in trgovskih središčih ter nadzira rast cen. Tako se zdi, da nekaj počne. Raja pa se že šali, da je propadla kuna najmočnejša valuta v zgodovini civilizacij: za eno ste lahko kupili kar celo državno podjetje! Namiguje se seveda na privatizacijo iz devetdesetih, v kateri je skupina privilegiranih – saj poznate tisti Tuđmanov aksiom o sto družinah, ki bi morale vladati Hrvatom – dobila velike kose družbenega premoženja, praktično brezplačno, da bi jih naprej razkosavala. Seveda ob odstotku, ki se je puščal Glavnemu. Temu procesu se evfemistično reče tranzicija in zaradi njega so danes prizadeti vsi deli javnega sektorja: zdravstvo, šolstvo, železnica, socialno zavarovanje, priseljevalna politika … Kar povejte še kakšnega. A saj ni treba, saj se vse vidi.
Tako je demokracija prišla na Balkan. Ob pokanju topov in šelestenju bankovcev, katerih izvor je neznan. Schengen pa je prišel tiho, pozimi.
Tisto, kar vemo, je, da je človeška narava neprekosljiva pri ustvarjanju ovir sami sebi. Pogosto se namreč zgodi, da tudi kadar se ukinejo fizične meje, ostanejo mentalne. In postajajo še večje. In neprehodne. Dovolj je na primer iz Slovenije pogledati proti Italiji in Madžarski. Ali iz Bosne proti Srbiji in Hrvaški.
Za schengensko dobrodošlico. x
