Dvigniti plačo poslancem, še posebej pa vladi, sicer ni nekaj, za kar bi bil trdno prepričan, da bi zagotovo rešilo naše probleme z negativno selekcijo v politiki. V nasprotno me je z dobrimi argumenti v sredo ob kosilu prepričeval dober kolega. Vendar ob pomanjkanju drugih rešitev mislim, da bi vseeno veljalo razmisliti tudi o tem.
Politike tako tekočega sklica državnega zbora kot prejšnjega smo si izvolili čisto sami. Če smo z našim izborom nezadovoljni, potem sta lahko vzroka le dva. Lahko je nekaj narobe z volilci ali s kandidati na volitvah. Prva možnost je čisto verjetna. Ta pomeni, da je volilno telo v povprečju toliko omejeno pri racionalni presoji kandidatov, da se pusti sistematično nategovati na vrsti volitev. Mnogo tistih, ki danes na ulicah z »gotof je« parolami izganjajo domnevno politično nesnago, so taisto nesnago sami volili. Nekateri verjetno tudi večkrat. Če je to problem obstoja politične elite, kot jo imamo, potem rešitev naših težav v doglednem času ne vidim. Sprememba miselnosti in splošne družbene razgledanosti je dolg proces in več generacij bo moralo čakati, da se zaključi. Druga možnost je, da na volitvah boljših kandidatov pač ni. S tem ni mišljeno, da jih pač ni v absolutnem smislu pod Alpami (sicer bi dejansko govorili o prvem problemu), temveč da boljši obstajajo, vendar se ne odločijo za politično kariero in ne kandidirajo.
Višina pričakovane plače je za vsakogar pomemben dejavnik pri odločitvi o neki karieri, čeprav mnogi trdijo drugače. Ko se nekdo odloča za vstop v politiko, razmišlja logično tudi, koliko mu bo to finančno prineslo v primerjavi z zaslužkom v normalni službi. Resnici na ljubo, poslanske in celo ministrske plače niso visoke. 3000 evrov neto na mesec za vodenje države je nizka kompenzacija tako v absolutnem kot relativnem smislu. Sposobni posamezniki naše družbe enostavno zaslužijo več v svojih siceršnjih poklicih. Zato se z manjšo verjetnostjo odločajo za politično kariero. Vedno je sicer možen motiv »delati nekaj dobrega za družbo«, vendar si nanj raje ne upam staviti, ko gre za moj denar, ki ga državi dajem v obliki davkov.
Za kandidaturo se ob plačah, ki jih imamo, tako odločajo tisti, ki jim je poslanska plača višja od siceršnje plače, ki bi jo zaslužili na trgu dela. To je prva pojavna oblika negativne selekcije. V našem parlamentu je je kar nekaj. Ne gre zgolj za mnoge primere z izobrazbo iz suficitarnih poklicev, v oči bodejo predvsem plagiatorski primerki. Poleg tega, da je plagiatorstvo moralno zavržno, je tudi znamenje nesposobnosti diplomirati z lastnim delom in sposobnostmi. Ne smemo se torej čuditi, da takšni ljudje tudi takrat, ko jim plagiatorstvo dokažejo, ne odstopijo s svoje funkcije. Prenašati sram kolegov in javnosti do konca mandata očitno dovolj kompenzira tudi relativno nizka plača, saj primerljive drugje niti slučajno ne morejo dobiti.
Ta pojavna oblika negativne selekcije je sicer škodljiva, vendar ne najbolj. Tudi državno pomembne odločitve lahko kakovostno sprejemajo ljudje, ki sicer ne izstopajo iz družbenega povprečja. Je pa res, da bi z višjo plačo pritegnili sposobnejši del populacije.
Zadnja skupina ljudi, ki se odloča za kandidaturo ob nizkih plačah, pa je tista, ki je sicer podjetniško zelo sposobna v širšem smislu, vendar s pomanjkljivo osebno integriteto. Gre za osebe, ki hlepijo po visokih zaslužkih. Ker pa jim jih ne daje plača, si jih zagotovijo tako, da zlorabljajo vzvode oblasti za prisvajanje davkoplačevalskega premoženja v lastno korist. V tem primeru govorimo o problemu s sistemsko korupcijo, katere pojavne oblike v zadnjih dneh dvigujejo družbeno temperaturo v Sloveniji. To je najbolj škodljiva pojavna oblika negativne selekcije, saj v kombinaciji s korupcijo empirično dokazano krni razvojno dinamiko neke države.
Če problem izbire kakovostnih politikov ni v neukem volilnem telesu, temveč v ponudbi, ki jo imamo, potem velja razmisliti o dvigu poslanskih in ministrskih plač kot mehanizmu zmanjševanja negativne selekcije. Če res ni z nami volilci nič sistematično narobe, potem verjamem, da lahko ponudba sposobnih posameznic in posameznikov, ki bodo v politiko vstopali tudi zato, ker se jim bo to zdela dobro plačana karierna opcija, s političnega trga izrine lep del posameznikov s pomanjkljivo osebno integriteto. Ne bo jih izrinila popolnoma, saj imajo kriminalne intence lahko čisto svojo osnovo, vendar bo tega manj. Očitno tudi pri nas obstaja neka verjetnost, da se koruptna dejanja razkrijejo, in ta verjetnost je tista, ki potencialno koruptnim politikom zmanjšuje pričakovane koristi od političnega udejstvovanja, kar pomeni, da jih lahko več dobro plačanih kandidatov z visoko osebno integriteto izrine s političnega trga.
Rekli boste, da zvišanje plač ne gre skupaj s splošno potrebo po nižanju stroškov države. Ampak glejte, dvomilijonska država, resnici na ljubo, ne potrebuje 90 poslancev. Več kot 50 jih ni potrebno. Manj, vendar bolje plačanih politikov bo nedvomno bolje vodilo državo. To lahko dosežemo na naslednjih skorajšnjih volitvah. Večine sedanjih 90 poslancev se znebimo, saj si mnogi višjih plač ne zaslužijo. Novih naj bo bistveno manj, vendar naj bo tudi obljubljena višja plača.
Isto velja za javno upravo države ter število občin ter število zaposlenih na občinah. Ali – da pljunem še v lastno skledo – na univerzi, kjer je pridobitev redne profesure za veliko preveč profesorjev ekvivalentna odločbi o upokojitvi, saj ni pogoja reelekcije in imamo raziskovalno uspešnost univerz, kot jo pač imamo.
