Politični procesi so potekali tako kot klasični rokenrol. Vse se zgodi v treh akordih. Jailhouse Rock v resnici ne potrebuje druge interpretacije kot Elvisa Presleyja. Avtorji se komaj znajo podpisati, zložijo pa nepozabno pesem, ki je ne znajo razložiti, nihče tudi ne čuti nobene potrebe po razlagi. Vse je razvidno. Moderni politični procesi pa so zapleteni spektakli. Avtorji sijajno premislijo celoten potek in so se naučili igrati, pa vendar ne zvenijo prav. Klasičen politični proces je izpeljala totalitarna država, ki je temu poslu znala streči. Kitajci jih še obvladajo, Rusi se za silo znajdejo, popolna katastrofa pa nastane, ko se jih lotijo razvite reprezentativne demokracije. Proces proti Chelsea Manning je bil izveden kot stalinski proces proti disidentom, vključno s samico, tajnostjo, gulagom in birokratsko mrzlico. Sodno preganjanje Juliana Assangea je prizor iz hladne vojne. Edward Snowden je bil v najlepši severnokorejski maniri na smrt obsojen, še preden so ga aretirali. Tudi Evropska unija se je obnašala kot Severna Koreja in je odvzela svobodo gibanja bolivijskemu predsedniku Evu Moralesu, ki je izrazil simpatije do pobudnika novega razsvetljenstva proti srednjemu veku obveščevalnih agencij. Nelagodje zbuja, ker stalinske politične procese izvajajo demokratične države. Rezultat je kaos, v katerem vsi onemijo. Po demokratičnem političnem procesu nikoli več ne prideš do besede.
Zato je Mursi zahteval mikrofon. Politik, ki je v svojih zadnjih televizijskih nagovorih ljudstvu porabil tri ure časa za preprosto sporočilo, je hotel govoriti še naprej. V demokratični politiki se stvari dela iz besed.
»Po ustavi te države sem predsednik republike, prisilno sem priprt,« je zvenel poblaznelo, čeprav je govoril o preverjenih dejstvih. Dan prej je bil ameriški zunanji minister John Kerry na obisku v Kairu. Ni prišel izražat podpore aretiranemu predsedniku, ki ga je njegov šef Barack Obama ob izvolitvi pozdravil kot veličastno zmago demokracije. Generalu El Sisiju, ki ga je aretiral in postavil pred sodišče, je prišel dajat nasvete, kako naj državo pelje naprej po demokratični poti. Mursi je bil upravičeno besen. Vse je šlo narobe, tudi bog ga je zapustil.
Človek za rešetkami, ki govori, da je predsednik države, ni ravno najbolj kredibilna figura. Ob pogledu na nemočnega državnika, ki je imel pred kratkim v rokah aparat osemdesetmilijonske države, se skoraj ni mogoče ubraniti nasmehu. Ni edini državni voditelj, ki bi ga publika rada videla v tem položaju. Je pa že drugi egiptovski predsednik, ki se je v enem letu znašel na sodišču. Njegov predhodnik Hosni Mubarak nikoli ni bil demokratično izvoljen. Na sodišču si je nadel sončna očala in je ves čas nemo ležal v bolniški postelji. Mursi, ki tudi na predsedniškem stolu ni bil nikoli videti prav posebno resen in tudi ne simpatičen, se je odločil, da bo kričal.
»V državi se je zgodil državni udar!« je zaklical proti televizijski kameri.
Vse, kar pravi, je res. Mohamed Mursi je prvi demokratično izvoljen predsednik Egipta, tja je prišel po regularnem ustavnem postopku, volitve so bile po sodbi opazovalcev svobodne in poštene, aretirala in zaprla in postavila pred sodišče ga je vojska, ki je naredila državni udar. In res je tudi, da vse to ne velja nič. Nobena resna država zaradi državnega udara ni prekinila diplomatskih odnosov z Egiptom, proti njej niso bile vpeljane ekonomske sankcije, vsaj polovica državljanov pa je ploskala lovskim letalom, ki so nad trgom Tahrir v Kairu oznanjala, da so na oblasti ponovno generali. Druga polovica je protestirala, da hoče nazaj demokracijo in svojega predsednika. Vojska si kompromis predstavlja tako, da je streljala na demonstrante in aretirala vodstvo Muslimanske bratovščine. Mursiju se upravičeno zdi, da bi moral v tem položaju kaj reči.
Do predsedniškega položaja je prišel naravnost iz puščavskega zapora v Vadi el Natrunu, kamor so ga zaprli med revolucijo. Kraj je del egiptovske mitologije. El Natrun je bil eden od zaporov, kamor je Mubarak zapiral pripadnike Muslimanske bratovščine v časih, ko je imel Egipt 35.000 političnih zapornikov.
Mursi je iz njega tehnično ušel, ker ga konec januarja 2011 nihče ni uradno izpustil, vendar ga tudi nihče ni poskušal zadržati. V zaporu je bil le dva dni. 30. januarja je skupaj s tovariši ugotovil, da tam ni več stražarjev in policije. Državo je zajel revolucionarni vihar. Telefoniral je na dopisništvo satelitske televizijske postaje Al Džazira in jih v mitičnem klicu zaprosil za pomoč pri iskanju katerega koli državnega funkcionarja, ki bi mu razložil, kakšen je njegov položaj. Vendar takšnega funkcionarja nikjer niso mogli najti. Tako se dela revolucijo.
Mursi je dobil občutek, da se bo od tedaj naprej politika dogajala v praznem prostoru. In skoraj je imel prav. Revolucija ga je poslala v zapor, revolucija ga je potegnila iz njega, revolucija ga je z demokratičnimi volitvami postavila na oblast in potem ga je revolucija ponovno poslala v zapor. Konservativna Muslimanska bratovščina, ki jo vodi verska ideologija, je brez težav najprej porazila ves spekter civilnodružbenih aktivističnih organizacij, ki so sprožile odstranitev diktature, potem pa se ni znala odločiti, kaj je njihov skupni cilj, s kakšnim programom ga bodo dosegli in kdo jih bo pri tem vodil. To je bilo otročje lahko. Porazili so Mubarakov administrativni aparat in njegove člane zamenjali s svojimi kadri. Hitro in učinkovito. Odstranili so Mubarakovo generacijo generalov in naredili pakt z mladimi oficirji. Pametno. Potem so sledile samo še neumnosti.
Kadrovski prevzem države je mobiliziral aktiviste, ki so ponovno imeli skupnega sovražnika. Mursi je to ignoriral, ker je verjel v zavezništvo z vojsko, ki ima v svoji lasti polovico egiptovskega družbenega proizvoda. Potem pa se je hotel polastiti vojaške industrije, kmetijstva in letovišč. V treh tednih je bil v zaporu, ljudje na ulicah pa so ploskali istim uniformam, ki so jih na Tahrirju metali z oblasti, in vojaško diktaturo pozdravljali kot demokratično oblast ljudstva.
Vojska je branila svojo lastnino. V revolucijah ne gre za demokracijo in svobodo izražanja, ampak za lastnino proizvajalnih sredstev in prerazporeditev nacionalnega bogastva. Demokracija je preprost dosežek, prerazporeditev bogastva je resno delo. Mursi bo dolgo časa sedel.