Prav tako ne bi bili daleč od dejstev, če bi se vam zdelo, da so bili davki sprejeti po hitrem postopku, s sorazmerno malo premisleka in z nujo nekoga, ki je ujet v brezizhodnem položaju. Prerez novih davčnih bremen kaže tudi, da so bile najprej sprejete najlažje oziroma davčno najdonosnejše odločitve, torej ukrepi, ki bodo prilive prinesli dokaj gotovo in predvsem hitro. Tukaj ni šlo za globoke premisleke, ki bi temeljili na analizi občutljivosti proizvodnje in potrošnje, temveč kombinacija množicam všečne, a prihodkovno minorne obdavčitve luksuza in davčenja prihodkovno hvaležnih tarč. Izjema je davek na nepremičnine, ki pomeni nekoliko dolgoročnejšo rešitev in je dejansko ekonomsko upravičljiv. Težko bi tudi govorili, da so ukrepi socialno pravični, saj je dvig obeh stopenj davka na dodano vrednost regresiven davek, ki se bo bolj poznal na potrošnji revnejših gospodinjstev.
Navkljub letom razprav in polemik med stroko, politiko in študentskim lobijem se po drugi strani »pogajanja« o uvedbi šolnin za visokošolski študij niso premaknile z mrtve točke. Še več, z neposrečeno bolonjsko reformo je država prevzela skrb nad financiranjem druge študijske stopnje, torej nekdanjega podiplomskega študija. Tega je do študijskega leta 2005/2006, ko so nekatere fakultete ljubljanske univerze začele uvajati bolonjski sistem, delno sofinancirala država, preostanek pa je bil plačljiv. Po prenovi ni bilo o delnem sofinanciranju ne duha ne sluha. Breme stroškov šolanja tistih, ki se odločijo za drugo bolonjsko stopnjo (strokovni magisterij), smo torej prevzeli vsi davkoplačevalci. Glede na težave, ki so jih imeli delodajalci pri »prevajanju« med obema sistemoma, starim univerzitetnim in novim bolonjskim, ko so enačili diplome starih programov z magisterijem bolonjskega programa, se sedaj velika večina študentov odloča za nadaljevanje študija do pridobitve magisterija. S tem si seveda pridobijo odmevnejši naziv in vsaj dve dodatni leti študentskega statusa, po končanem študiju pa tudi nekoliko povečajo možnosti zaposlitve.
Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) nam je aprila letos svetovala uvedbo univerzalnih šolnin, ki bi jih socialno sprejemljive delale štipendije in oprostitve šolnin za manj premožne ter posojilna shema, po kateri bi bilo odplačevanje pogojeno z doseganjem določene ravni dohodka po koncu šolanja. Odziv dela zainteresirane javnosti na predlog OECD je bil pričakovano negativen, kot razlog pa se je navajal beg možganov in izguba javnega šolstva kot neodtujljive dobrine. Velja spomniti, da 57. člen Ustave RS zagotavlja zgolj obvezno in javno financirano osnovno šolstvo, ne pa tudi srednjega in visokega. Prav tako velja poudariti, da šolnine ne bi spremenile javnega šolstva v zasebno, le bolj finančno vzdržno, vprašljiv pa je tudi cilj pobeglih možganov, saj imajo države z najboljšimi univerzami tudi že dolgo šolnine.
Lani je bilo v Sloveniji po podatkih statističnega urada 89.600 študentov, od katerih jih je bilo slabih 80.000 vpisanih na eno od treh javnih univerz, preostali pa na samostojne visokošolske zavode. 67.000 od teh študentov je bilo vpisanih na redni študij (pri tem pa 11.700 na drugi bolonjski stopnji), preostali so izredni študentje. Če bi torej samo podiplomski študentje plačevali za svoj privilegij letno šolnino 1000 evrov, bi to v državni šparovček naneslo slabih 12 milijonov evrov letno. To je dobra desetina vsega, kar vlada načrtuje, da naj bi letos privarčevala z nižanjem mase plač v javnem sektorju. Z vidika motivacije študentov bi kazalo šolnine zaračunavati za vse študente tudi na zasebnih univerzah, ki delujejo s koncesijo države. Če bi v tem primeru šolnina za dodiplomski študij znašala na primer 400 evrov (dobra polovica avstrijske, ki znaša 689,61 evra na leto), za podiplomski študij pa recimo 1000 evrov, ter bi šolnine oprostili 25 odstotkov socialno najšibkejših, bi to v proračun prineslo slabih 36 milijonov evrov letno.
So šolnine pravičnejše od dviga stopenj davka na dodano vrednost ali davka na nepremičnine? Študija o donosnosti naložbe v univerzitetni študij v Sloveniji (Bartolj, Ahčan, Feldin in Polanec, 2012) kaže, da so bili leta 2008 donosi na leto dodiplomskega študija okoli desetodstotni. Končani študij se torej nedvomno pozna pri plači diplomanta v primerjavi s kom, ki ima končano zgolj srednjo šolo, in vendar je naložba (izvzemši izgubljene prihodke za čas trajanja študija) praktično brezplačna. Glede na to, da imajo interes za študij študenti in verjetno njihovi starši, bistveno manj pa povprečen davkoplačevalec, bi kazalo breme stroškov študentove naložbe v njega samega prenesti prav nanj. Glede na to, da celotne stroške izobraževanja študenta nosi država, koristi pa pridobiva primarno diplomant sam, je trenutna delitev stroškov nepravična in bi bile šolnine moralno pravičnejše. Nedvomno pa bi bile, posebno ob sistemu štipendiranja, socialno pravičnejše od progresivnih davkov na potrošnjo (DDV in trošarine) in ne bi imele retrogradnega učinka kot davki na nepremičnine.
Brezplačen študij je v kombinaciji z ugodnejšim davčnim in prispevnim tretmajem študentskega dela pomenil svojevrsten socialni korektiv v Sloveniji vse od osamosvojitve. Ekstremno dolgo trajanje študija oziroma nemotiviranost študentov za študij in nelojalna konkurenca na trgu dela pa so cena, ki jo plačujemo za nekaj nižjo trenutno brezposelnost in boljši socialni status študentov. Čas je, da se torej začnemo resno in čim prej pogovarjati o uvedbi sistema šolnin.
