Drugačen zgled je Gaza. Izraelska vojna proti palestinskim skrajnežem (ki jih, kot vemo, spotoma tudi proizvaja) je videti kakor streljanje s topovi na ose. Ali kakor če bi za namene deratizacije razstrelili hišo s stanovalci vred (toliko bolje, če hiša ni naša). »Vojaška rešitev problema« je dandanes sinonim za vsesplošno uničenje. Takemu početju pač smemo reči blaznost? Ima pa močno oporo pri zahodnih političnih elitah.
Hladna vojna je skoraj pol stoletja potekala v glavnem z diplomatskimi sredstvi; dvajset let po njej se zdi, da je konec diplomacije, ne pa vojne. Palestinska kriza traja še dalj kot hladna vojna in v tem času bi pričakovali dovolj diplomatske dejavnosti, da bi imele danes vse strani na mizi vsaj eno dobro rešitev, če ne več. Diplomacija navsezadnje vključuje kompromise, torej razmislek. Vendar na mizi ni nobene rešitve in razmislek skoraj ni mogoč (ali dovoljen). Diplomacija se je skrčila na propagandne dejavnosti in v diskurzu političnih elit se širi neznosen primitivizem. Ameriška vojna v Iraku temelji na dokazani laži, pa to ničesar ne spremeni.
Blaznost rojeva in spodbuja blaznost. Ena od njenih oblik so teorije zarote. Ste slišali tisto, da je izbruh ebole projekt plutokracije, da bi zmanjšala svetovno prebivalstvo, zato bo (ebola, namreč) kmalu kakor da ušla izpod nadzora? Najbrž ne, ker sem si jo pravkar izmislil, a kakšna verzija mogoče že kroži po virtualnem vesolju. Kakor vemo, pa to, da sem paranoičen, še ne pomeni, da me ne preganjajo zares (Joseph Heller, Kavelj 22). Prav narobe, pri kliničnem raziskovanju preganjavice vedno znova odkrijemo tovrstna predhodna doživetja.
Pri akcijah majorja Trohe delujejo blazne pravzaprav samo njegove metode; njegovim vsebinam ne moremo oporekati smisla. Poleg tega, da zahteva denarno odškodnino, je mogoče večino njegovih zahtev strniti v eno: razjasnite stvari! V tem ni nič blaznega. In kako so se na to odzvale naše oblasti? Nikakor ne tako, da bi kaj razjasnile. Prav narobe kot pri majorju je bil njihov postopek rutinski (izjava za javnost), vsebina pa, bog nam pomagaj, popolnoma blazna. Strokovnjaki so mu zagrozili s prisilno hospitalizacijo, ki jo je kot »skrajno rešitev« podprla celo varuhinja človekovih pravic, predsednik države pa je v svoj odziv sadistično vključil majorjeve otroke in mu požugal z njihovo usodo. Postregli so mu prav izkušnjo, ki utemeljuje preganjavico. Edino pri denarju so ga vzeli kolikor toliko razumno, najbrž zaradi slabih izkušenj države z ESČP.
Zgledov slovenske politične blaznosti ne manjka. Vzemimo samo tale, zdaj že slavni časopisni naslov (citat iz izjave uglednega slovenskega pravnika): »Odvzem mandata [Janezu Janši] bi lahko bil ustavno sporen.« V neki sila načelni perspektivi mogoče res. A kako sporno bi bilo šele, če mu ga ne bi odvzeli, saj si težko predstavljamo bolj očiten konflikt interesov, kakor je ta, da obsojenec odloča o zakonih, po katerih je obsojen. Tu se politična blaznost kaže kot zatiskanje očesa ali sprenevedanje, ki gladko obide tako strokovnost (vprašanje konflikta interesov) kakor običajna ljudska pričakovanja od prava (da je razumno), mimogrede pa še osmeši pojem »pravnega mnenja«. Vendar je narava te blaznosti nejasna. Ne moremo dvomiti, da je bila izjava podana »pri zdravi pameti« in da je torej manipulacija, ki spravlja v blaznost bolj nas, svoje hočeš nočeš občinstvo.
»Blaznost« je nekdanji psihiatrični strokovni izraz in pripada starejši paradigmi. Prav zato je zanimiv. Pokriva tako motnje intelektualne funkcije, ki jim danes rečemo psihoza, kakor neobvladano nasilno ali destruktivno vedenje. Kot vidimo, se tako vedejo politične elite, psihiatrično diagnozo pa dobijo prej žrtve njihovih politik.
Kdor podpira vojno (sem sodijo razpihovalci konfliktov, načrtovalci brezizhodnih situacij, uničevalci pravnega reda ipd.), seveda nima nujno psihičnih motenj; lahko da ima ali bo imel kakšno konkretno korist. Pač pa, glej zlomka, pogosto kažejo take motnje (primitivno in infantilno mišljenje, blodnje in celo halucinacije) tisti, ki to počnejo iz prepričanja (v vsakem prepričanju je nekaj psihotičnega). Zdaj bi torej kazalo, da so nekateri res blazni, nekateri pa to počnejo le iz koristoljubja. Toda blaznost, kot rečeno, se ne izraža samo v mišljenju, temveč tudi v dejanju. Ko so v 19. stoletju opazili, da so ljudje zmožni blaznega vedenja celo povsem brez motenj mišljenja (»pri zdravi pameti«), so to poimenovali »moralna blaznost«. Te blaznosti ne bomo opazili, dokler se ne manifestira v dejanju, zato jo lahko definiramo enako kakor smiselni pogoj za prisilno hospitalizacijo: kot nezaustavljivo ravnanje, s katerim kdo dela večjo škodo sebi ali drugim. In kdo dela večjo škodo kakor tisti, ki potiskajo svet v vojno? Svojim interesom žrtvujejo cele množice ljudi. Mirno jih lahko zapremo ob blazneže, ki ugrabljajo deklice, režejo glave, razstreljujejo polne avtobuse in podobno. Razlika je zgolj tehnična.
