V Sloveniji se niso bistveno spremenili tisti parametri, ki bi lahko privedli do nasprotnih rezultatov od tistih, ki jih napoveduje teorija javne izbire. Vrednote ostajajo bolj ali manj nespremenjene, pa čeprav so vidni prehodi od materialnih (imeti) do postmaterialnih (biti). Volilci ostajajo ideološko razdeljeni, kratkovidni in razočarani nad politiko. Prepričani namreč so, da zdajšnje politične elite niso sposobne opraviti svojega temeljnega poslanstva. Z vidika zaupanja v institucije ljudje najmanj zaupajo prav strankam, državnemu zboru in vladi. Poglejmo tri očitne primere, zakaj je tako.
Prvi skupni imenovalec se kaže v odgovornosti politikov za zdajšnje fiskalne težave. V obdobju prve Janševe vlade izstopajo prociklični ukrepi, kot so plačna reforma, ukinitev davka na izplačane plače in znižanje davka na dobiček. Gre za izvirni proračunski greh v višini 3 odstotkov BDP. V času druge Janševe vlade smo dobili ustavno sporni Zujf, zato imamo danes sodne odločbe za vrnitev neizplačanih plačnih nesorazmerij, povrnitev razlike do polnega regresa, odpravo selektivnega zniževanja pokojnin in demoraliziran javni sektor. Odhajajoča vlada zapušča odškodninsko grožnjo lastnikov podrejenih obveznic in proračunski izpad zaradi slabo domišljenega nepremičninskega davka. Ob odškodninah za izbrisane imamo opravka s proračunskim izpadom 1,5 do 2 milijardi evrov. Zdajšnji in prihodnji javnofinančni problemi so zato v mnogo večji meri posledica nekompetentnih politikov kot preobsežnega javnega sektorja.
Druga stična točka se kaže v institucionalni nestabilnosti in eksperimentiranju dozdajšnjih vlad. Ali veste na primer, koliko ministrstev imamo danes? Ali jih znate poimenovati z njihovim polnim imenom? Ali veste, koliko agencij imamo po novem? Ali veste, katera institucija odloča o prodaji državnega premoženja? Ali veste, kako nastajajo famozni spiski podjetij za prodajo? Ali veste, kakšna so merila pri odločitvah o prodaji? Ena izmed ključnih nalog prihodnje vlade mora zato biti, kako zagotoviti večjo institucionalno stabilnost, toda ob jasnih merilih za odločanje in prevzemanju polne odgovornosti za odločitve. Slednje bo v mnogočem znižalo tudi transakcijske stroške, ki nastajajo zaradi zdajšnjega kaotičnega stanja. Ne pozabimo, da podjetja pridobivajo konkurenčne prednosti na trgu ne samo zaradi lastne inovativnosti, ampak tudi zaradi delovanja v institucionalno urejenih in stabilnih okoljih z nizkimi transakcijskimi stroški. Ti nastanejo zaradi nenehno spreminjajočega se poslovnega okolja, dolgotrajnega pridobivanja informacij in dovoljenj, dolgih pogajanj, visokih zavarovanj, neučinkovitega nadzora in zamud pri uveljavljanju pogodb. Visoki transakcijski stroški preusmerjajo alokacijo resursov iz učinkovite v neučinkovito rabo in zmanjšujejo donose. Mitja Kovač (EF) in Rok Spruk (Utrecht University) sta v svoji študiji (2014) na primer ugotovila, da so visoki transakcijski stroški ena izmed glavnih ovir za doseganje visoke in stabilne gospodarske rasti. V svoji študiji sta analizirala 139 držav med leti 2003–2012, in sicer 24 različnih kategorij transakcijskih stroškov. Študija kaže, da je vpliv transakcijskih stroškov na gospodarsko rast izrazito negativen. Dvig transakcijskih stroškov za 10 odstotkov zmanjša dohodek na prebivalca od 1,02 odstotka do 4 odstotke. Pri tem je potrebno poudariti, da države z večjo institucionalno stabilnostjo beležijo ob istem povišanju transakcijskih stroškov znatno manjši negativni vpliv na rast. Slovenija prav zaradi relativno visokih transakcijskih stroškov ni uspela doseči višje in stabilnejše gospodarske rasti.
Tretji vidik se kaže v nepripravljenosti dozdajšnjih vlad, da bi sprostile vse mehanizme za ustrezno sankcioniranje nezakonitega in neetičnega ravnanja politikov, uradnikov in menedžerjev. Klientelizem, sodni zaostanki, slaba poslovna kultura, konspirativnost različnih interesnih skupin in zavestno spodkopavanje državnih institucij jasno kažejo, kako globoko je nerazumevanje pravnega ustroja tržnega gospodarstva. Med leti 2005 in 2013 se je zato v javnomnenjskih anketah znatno povečal delež tistih, ki menijo, da pravna država ne deluje dobro. Na področju umevanja slednje nedvomno obstaja danes največji deficit, saj brez spoštovanja pravil igre ni socialno pravičnega in ekonomsko učinkovitega razvoja.
V predvolilnem času se stranke soočajo z vprašanji, kaj bodo storile za gospodarstvo in državljane. Politični voditelji so podobni podjetnikom, ki v času volitev svoj dobiček merijo v glasovih. Trg je v političnem smislu sistem demokracije, saj na njem posameznik glasuje za svoj izdelek. Kupci na političnem trgu morajo biti previdni zaradi treh razlogov. Za razliko od ekonomskega se na političnem trgu pojavi možnost izbire praviloma le vsake štiri leta. Obenem konkurenca na političnem trgu ne dovoljuje, da kupec izbere več kot enega prodajalca. In navsezadnje, kupec na ekonomskem trgu lahko z veliko mero gotovosti opredeli svojo korist ob nakupu. Takšna gotovost na političnem trgu ni mogoča, saj se politiki pogosto ne držijo svojih predvolilnih obljub. Prav zato je danes mnogo pomembnejše kot odgovor na vprašanje, kaj storiti, tisto, čemur se je potrebno v prihodnje izogniti.