Zgodba je šla takole: 14-letni učenec se je v zadnjega pol leta zelo »poslabšal«, njegove ocene so strmo padle. Na šoli so bili seznanjeni s fantovim položajem. Starši so bili ločeni, oče je bil kronični alkoholik, mati je imela novega prijatelja, nagnjenega h kriminalu. Fant je izmenično živel pri obeh. Pred nedavnim je postal še »predrzen«. Ko ga je ob nekem takem »izbruhu« – prav na dan Juulovega obiska – učiteljica prijela za roko, rekoč »zdaj boš pa nehal!«, in mu jo stresla, jo je odrinil. Namesto da bi se opravičil, je oddirjal na stranišče, odtrgal pokrov straniščne školjke in ga zabrisal skozi okno.
Fanta so poslali domov in mu za kazen dva tedna prepovedali hoditi v šolo. Bi vi ravnali drugače, so učitelji vprašali Juula. Bi, je odgovoril in jih nato s svojim odgovorom razbesnel. Juul je namreč ravnatelju in učiteljici svetoval, naj se nemudoma odpravita domov k fantu in se mu opravičita. Zato, ker so na šoli dobro vedeli, kako hude čase preživlja, in vendar so njegove stiske samo opazovali in mu govorili, naj se vendar poboljša. Za piko na i – ko ni zdržal več – pa so ga še kaznovali. Če bi starši tako zanemarjali svojega otroka, bi takoj posredoval center za socialno delo, se jezi Juul, šola pa se lahko mirno izgovori, da se z enimi učenci pač ne da. Krivi so itak starši, družba, okolje, geni…
Odziv nemških učiteljev je simptomatičen. In zelo domač. Kdor krši pravila, je kaznovan; zakaj jih krši, nas ne zanima. Temeljno je itak znanje, ki ga je treba pravilno vliti v prazne posode. V tem smislu je razmeroma veliko govora o strokovni (ne)podkovanosti učiteljev in o didaktičnih metodah. Malo ali nič pa o upoštevanju konkretnega učenca kot individuuma s svojimi pričakovanji, interesi, stiskami, strahovi… Ali o psihosocialnih pogojih poučevanja. Še vedno velja, da se mora učenec šolskemu »redu« podrediti, sicer je ogrožen sistem sam. Mi smo tu zato, da (na)učimo, nismo ne starši ne socialni delavci, pravila so za vse enaka, je še vedno mogoče slišati na šolah.
Nič čudnega, da se šoli kot instituciji prav v točki odnosov zatika tako močno, da ogroža tudi svojo drugo funkcijo – posredovanje znanja. Mednarodne raziskave znanja vedno znova razkrijejo, da v povprečju od 15 do 20 odstotkov otrok ne dosega niti temeljne ravni pismenosti, tiste torej, ki zagotavlja preživetje v digitalnem svetu. In vendar se šole za to ne počutijo odgovorne. Te otroke torej zavestno in brezumno žrtvujemo, tako kot to že dolgo počne Amerika z delom svojih državljanov, ki bo očitno raje pristala na medrasno vojno, kot da bi storila, kar je edino smiselno: poskrbela za (bolj) enake možnosti in omejila dostop do orožja.
S šolskimi pravili ni seveda nič narobe, tudi to, da odrasli prevzemajo odgovornost za odnos, je edino prav. Narobe pa je, če pri tem mladostnika ne vidijo in ne slišijo. Če z njim niso v odnosu. Vse odvisnosti, vse deviacije, od nasilja do samopoškodovalnega vedenja – o tem so si strokovnjaki edini – so namreč le prošnje za pomoč, tako kot leteči pokrov školjke iz uvoda. Težava je v tem, da celo učitelji, ki razumejo povezave med razumom in čustvi, ne vedo, kako naj se odzovejo na »problematične« otroke, če sploh. Tudi zato, ker mnogi verjamejo, da so zahteve učnih načrtov tiste, ki jih edine obvezujejo. V imenu nezadostno reflektiranih obvez nato potihoma pristajajo na vse nesmisle. Na primer na bulimično učenje, kot mu pravi Juul. Pogoltneš, izpljuneš, pozabiš. Ampak tega nihče več ne problematizira, javne debate se sučejo okoli drugih vprašanj. Ta hip je, na primer, najpomembnejše, ali je prav, da generalni tajnik Sviza zasluži toliko kot direktor srednješolskega centra, ta pa več kot neverjetnih 3500 evrov bruto na mesec…
Kaj torej storiti? Nič posebnega, nobena reforma ni potrebna. Že Platon je navsezadnje vedel, da se razum odpira prek emocij. Ali kot pravi Mathias Voelchert, ustanovitelj delavnic Familylab v Nemčiji: »Za poučevanje so potrebni zavezujoči in zaupni odnosi, potrebna sta opogumljanje in spoštovanje. Tedaj vzklije veselje do učenja, to pa je potrebno, da se otroci naučijo delati tudi stvari, ki jih ne marajo.« Če v šoli prevladajo pritisk, kontrola, zgolj v rezultate usmerjene zahteve, se naravno, prirojeno veselje do učenja, ki ga v tolikšni meri kažejo prvošolčki, neizogibno spremeni v odpor in zavračanje vsega, kar diši po šoli. »Srečal sem se z mnogimi otroki, ki sovražijo šolo, in še z nikomer, ki se ne bi hotel učiti,« poudarja Juul.
Najhuje je, da tega, kako pomembna je čustvena in socialna razsežnost šolskega dela, ne razumejo niti na ministrstvih. Ne samo v Sloveniji, tudi drugod krčijo svetovalne službe, zmanjšujejo število kontaktnih ur in krožkov, znižujejo sredstva za izobraževanje učiteljev. Ena svetlejših izjem je Finska, znana po svojem odličnem šolskem sistemu. Tamkajšnji učitelji so naredili vizionarski načrt z naslovom Finska v vrhu znanja 2030. Med drugim vladi predlagajo, naj okrepi ure umetnosti, poveča delež BDP za izobraževanje in spremeni vlogo učiteljev. Kajti »finski učitelji bodo vse pogosteje v vlogi oseb, ki svetujejo in mentorirajo, učenci pa bodo bolj intenzivno sodelovali pri načrtovanju poučevanja«. Ampak Finska je čudna država: med krizo, ko se je naš delež BDP za izobraževanje znižal pod 6 odstotkov, so ga oni zvišali – že tedaj na 6,5 odstotka.