Zakaj izpostavljam te podobe in ne omenjam raje vseh vrst zapisov in ustnih pričevanj o prav takšnih in še »hujših« zadevah? Zato, ker se nas vizualne podobe dotaknejo drugače. Dokler prebiramo opise neumnosti, grobosti ali vulgarnosti, si v zvezi s tem ustvarjamo predstave, ki nam morebiti niso prijetne. Toda ko vidimo norost, grobost ali vulgarnost v sliki ali filmu, se nas te pogosto dotaknejo globlje, močneje.
Zgodovina in psihologija učita, da imajo šokantne podobe, če se nenehno ponavljajo in kopičijo, povsem drugačen učinek od tistega, ki nam ga povzroči prvo srečanje z njimi. Če se na primer nasilje ali vulgarnost, ki ju vizualno spremljamo neposredno prek medijev ali celo v živo, ponavlja, postanemo zanjo počasi neobčutljivi. Prava nevarnost (živih) podob nasilja in vulgarnosti zato ni v tem, da nas šokirajo ali prizadenejo, pač pa, da nas z nenehnim ponavljanjem privedejo do začasne ali trajne(jše) izgube moralne in etične občutljivosti za dogodke, ki nam jih te podobe predstavljajo. Tako praviloma povprečni ljudje, ki dalj časa ali v pogostih intervalih opazujejo izvrševanje telesnih kazenskih sankcij, postopno izgubijo občutek za nečlovečnost takega ravnanja. Seveda gre pri vsem tem za različne psihološke procese preobražanja in potlačenja čustev, kar nas kasneje, ko se soočimo z našo podzavestjo, tako ali drugače boleče prizadene. Toda za bistvo postanemo manj dojemljivi, ne opazimo več človeške bolečine in globine, vse skupaj se nam kaže le še kot nekakšna »zanimiva« groteskna igra.
Takih iger je danes na pretek. Lahko jih imenujemo tudi igre brez meja. Pretirane reklame, resničnostni šovi, nasilje, obscenosti, kvazizvezdniki, turboglasbeniki itd. Vse to se dobro prodaja in je v porastu. Z vedno manj etičnega premisleka in želje po posredovanju resničnih in resnično pomembnih novic, z vedno manj estetskega čuta in čuta za sočloveka. Dobro. Tako pač je in ob vsaki novi podobi norosti sodobne civilizacije se nekako skušamo privaditi tudi nanjo, češ, saj bo minilo ali pa morda le ne bo imelo resnejših negativnih posledic.
Toda žal jih bo imelo. Negativne posledice namreč. Jih že ima. In nove prihajajo. Zato je pomembno, da na ta problem vedno znova javno opozarjamo, o njem kritično razpravljamo ter nenehno pozivamo fotografe, novinarje, medijske urednike, kapitalske in druge mogotce ter ne nazadnje politike, da ukrenejo nekaj, da zaustavijo ta negativni trend.
Težava pri vsem tem pa nastopi, kadar negativne podobe ustvarijo tisti, ki bi morali spodbujati ravno nasprotno. Tako je, denimo, te dni po nekaterih elektronskih medijih zaokrožila fotografija štirih ministrov iz vrst Pozitivne Slovenije, ki samovšečno sedijo z nogami na stolih in nasmejani čakajo na izid parlamentarnega glasovanja o novem proračunu. Nekateri komentatorji so to označili kot trivialnost, ki je v funkciji zbadanja političnih nasprotnikov, drugi pa kot neprimerno neverbalno govorico, ki javnosti sporoča, da je sprejemanje proračuna in potrjevanje zaupnice predsednici vlade nekakšna lahkotna igrica z vnaprej dogovorjenim izidom in ne resno opravilo. Kakor koli že, splošna družbena situacija res ni primerna za takšne in podobne domišljavosti ali duhovičenja, kajti ti ljudje krmarijo ladjo, ki jo je že v dobršni meri zalila voda, ki močno načenja in ogroža zdravje in življenje potnikov (beri: ljudstva).
Toda naj končam z neko drugo podobo. Resnično. Ne iz medijev. Podobo, ki me je vznejevoljila mnogo bolj od omenjene podobe veselih (ali nadutih) politikov. Ko sem namreč pred nekaj dnevi hodil mimo stavbe, v kateri ima sedež naša vlada, sem pred stavbo opazil policistko. Moram priznati, da sem se celo ustavil in dvakrat preveril, ali vidim prav (bil sem namreč na nasprotni strani ulice). Policistka je bila v svoji uradni uniformi s hrbtom delno prislonjena na steno stavbe, s pokrčenim kolenom ene noge, s prižgano cigareto v roki in s steklenico pijače, ki jo je odložila na zunanjo okensko polico. Naj ponovim: policistka je kot kaka sproščena mladenka v policijski uniformi slonela na omenjeni stavbi (celo s čevljem uprtim v steno), imela ob sebi steklenico pijače ter mirno in sproščeno kadila cigareto.
Priznam, da sem kriv. Ker sem molčal. Ker nisem stopil tja in jo vprašal, ali je policistka ali zamaskirani državljan. Morda res ni bila policistka. Toda potem bi jo morali varnostniki iz (bližine) vladne palače nemudoma odstraniti in zoper njo podati ustrezno prijavo oziroma ovadbo. Seveda pa bi jo morali tudi kot policistko nemudoma opozoriti, da takoj preneha z nedostojnim obnašanjem, in jo prijaviti nadrejenemu. Ne vem, kaj se je dogajalo po mojem odhodu. Vsaj tisti dve minuti sem v tej podobi sproščene policistke (u)videl, da smo padli še mnogo globlje, kot si predstavljamo ali si upamo priznati. Če namreč v kaki nedostojni in poklicu neprimerni drži opazim razvajence, ki so si zaradi prilizovanja temu ali onemu gospodarju priborili položaj ministra, direktorja ali pomembnega bančnika, potem vem, da je za Slovenijo še upanje. Kajti ti razvajenci so v resnici le mali ljudje, ki jih bodo prej ali slej na visokih položajih zamenjali boljši. Toda ko vidim v tako obup(a)nem stanju policista, mi postane jasno, da so v Sloveniji ponižanje, apatija in celo degeneracija posegli že tudi v tiste družbene pore, na katerih ta družba v resnici stoji. Zato lahko le javno apeliram na vodstvo policije in policiste, da se uprejo takšnim pojavom in nam s (samo)disciplino in poklicnim dostojanstvom pomagajo ohraniti upanje v boljšo prihodnost.
