Živela je na cesti, čeprav je »imela« hišo, se pravi, njen teritorij je bil lep kos ceste na obe strani od te hiše. Na drugi strani ni imela konkurence. Poležavala je na cesti in se umikala vozilom, vedno v zadnjem hipu in nekako brezbrižno. Napravila je vtis, kakor da je prav tedaj, ko bi jo skoraj kaj povozilo, tako in tako hotela nekam drugam. Veliko pocestnih psov na Šrilanki kaže te vrste dostojanstvo.
Imela je prijatelja, ki je pripadal višji kasti: psom z ovratnico. Bila sta kot dama in potepuh iz risanke, le z zamenjanim spolom: ona neugledno, mestoma do kože scufano ščene, on s košato dlako in obrobljenimi šarenicami. Družila sta se na cesti, pogosto pa sta tudi kam izginila, mogoče v palačo.
Bila je zelo priljuden pes, vsaj do tujcev. Ti so vedno padli na njene komunikacijske sposobnosti. Za domačine se ni veliko menila. No, resnica je, da se oni niso veliko menili zanjo in so se odzvali nanjo kvečjemu z grobo besedo ali brco. Celo njen lastnik – če lahko tako rečem, saj jo je le občasno hranil v zameno za dvomljivo varnost, ki jo je ponujala kot »nočna straža« – je iz higienskih razlogov ni maral v hiši in jo je nazadnje oddal v zavetišče, od koder se ni več vrnila.
Do drugih psov se mi je zdela tolerantna, dokler nisem ugotovil, da ti »drugi psi« sestajajo iz njenih hčera Kali in Anybody, s katerima si je delila teritorij in ki se še vedno potikata okoli. Ostali psi v resnici nikoli niso zašli na njeno ozemlje. Sama pa se je mirno pomikala okoli, celo na plažo je prišla, čeprav so plažni psi enako teritorialni kot drugi. Morje zanje ni bistveni vir hrane (to so restavracije na plaži), je pa vir veselja. Nekoč sem opazoval enega, kako je stal na plaži ob razburkanem morju in vidno užival, ko je nastavljal lice pršenju vode, potem pa se je obrnil in nastavil morju še zadnjo plat. Pred cunamijem so te pse vsakič po turistični sezoni pomorili, danes jih (zvečine) le kastrirajo ali sterilizirajo. Vendar Reksi ni sodila v to kategorijo; bila je pocestnica, a ne potepuška psica. Njen konec je bil izid razmerja med psi in njihovimi gospodarji, ne med psi in državo.
To je bila mogoče največja pomoč, ki jo je po cunamiju prejela Šrilanka od humanitarnih in nevladnih organizacij iz tujine. Z drugimi besedami, še največ koristi od njih imajo danes na Šrilanki potepuški psi. Kampanjo proti usmrtitvam je začela neka nizozemska NVO v okviru pomoči po cunamiju. Ljudje so imeli od teh organizacij bolj kratkoročne koristi. Z manjšimi vsotami za pomoč in večjimi za investicije so se njihovi predstavniki instalirali na otok in pokupili vse, kar se je po cunamiju – in zaradi strahu pred cunamijem – prodajalo za »male pare«, zlasti turistično zanimiva zemljišča ob morju.
Pogosto so mi očitali, da sem na podlagi šrilanške izkušnje preveč kritičen do dela humanitarnih in nevladnih organizacij, a manj kot desetletje po cunamiju kaže, da je bilo vse še dosti hujše, kot sem mislil. Kar sem imel tedaj za anekdotična opažanja (in sva opisovala s kolegico Mojco Urek), je imelo v resnici epidemične razsežnosti. Paradigmatski zgled je tujka, ki je po cunamiju na spletu odprla dve domači strani, eno za zbiranje pomoči in drugo za nepremičninsko posredovanje na Šrilanki. Za domačine v neki ribiški vasi na jugu je organizirala različne »psihosocialne« dejavnosti, denimo plavalni tečaj za otroke, hkrati pa je pokupila vsa zemljišča, ki so bila na voljo. Prodali so ji poceni, še veseli so bili, da se jih lahko znebijo. Kmalu potem (po razmisleku) so jih nekateri hoteli odkupiti nazaj, a na to uho ni slišala. Danes imajo ta zemljišča astronomsko ceno.
Gospa je delovala brezobzirno očitno, a saj ni imela česa skrivati – ni kršila nobenega zakona. Šrilanka ima že od sedemdesetih liberalen gospodarski sistem in v času cunamija so lahko imeli tujci v lasti zemljišča z enakimi pogoji kot domačini. Pozneje so za tujce vpeljali stoodstotni davek na ceno zemljišča, a prepozno, saj je bilo vse že pokupljeno. Pokazalo se je namreč, da je tako kot naša tujka ravnalo še na stotine »humanitarcev«. Država, ki je bila v šoku, ni zmogla ali znala pravočasno intervenirati. Odkupi so se dogajali na ravni lokalnih skupnosti. »Humanitarci« so si najprej pridobili zaupanje skupnosti z majhnimi donacijami. Te so bile včasih kontroverzne, na primer hrana za pse in mačke (ponujena kot hrana za ljudi), konzerve s poteklim rokom uporabe ipd., vendar so se naši spontani antropologi dobro znašli, ugotovili so, kdo je v skupnosti pomembnejši (kar na splošno pomeni tudi bogatejši), in k njim usmerili bolj substancialno pomoč. Tako so si pridobili njihovo podporo in s tem odlično pogajalsko pozicijo pri odkupu zemljišč. Bogati so postali bogatejši, revni pa revnejši.
Celo to, kako je tako rekoč pred mojimi očmi (situacijo mi je razjasnil neki prejemnik »pomoči«, ki jo bom opisal) ravnala predstavnica neke druge nizozemske NVO, nima teže kaznivega dejanja. Dodeljevala je denarne donacije s pogojem, da prejemniki vrnejo polovico na njen zasebni račun. Vprašanje, ali je tako ravnanje etično, je povsem brezpredmetno, dokler je legalno. Mogoče bi ji lahko kaj očitali nadzorniki njene NVO (če jih je imela in če bi izvedeli za to), na lokaciji, kjer se je to dogajalo, pa ni bilo mehanizma, ki bi jo lahko ustavil. Pozneje sem izvedel, da je bil to, kar se mi je zdel čisti škandal, dokaj običajen način dodeljevanja denarnih pomoči po cunamiju.
Kdo bi lahko ustavil ta cunami korupcije? Edinole močna država. Zato je moj nasvet sedanjim in prihodnjim oblastem: če pride v deželi do naravne ali drugačne katastrofe, nikar spustiti v državo tujih in mednarodnih humanitarnih in nevladnih organizacij. Resda bodo s seboj tudi kaj prinesle, še več pa bodo odnesle. Te organizacije so pravi agenti neoliberalizma.
