Poglavje o patologiji je mogoče zapreti po hitrem postopku. Od točke izglasovanja nezaupnice in padca vlade Janez Janša in stranka SDS, dokler je njen predsednik, preprosto ne obstajata. Naj se v miru streznijo, odmaknejo od kulta osebnosti, prebavijo bolečino in locirajo problem v pravnih in kulturnih normah prostora, nato pa naj se vrnejo v politično življenje. Političnim strankam je treba postaviti jasno zahtevo, če slučajno ni samoumevno, da ne pridejo v poštev nobene oblike povezovanja in sodelovanja, dokler se ne zgodi menjava na vrhu stranke. Enako doslednost v spoštovanju kriterijev in norm je seveda treba brezkompromisno zahtevati tudi od vseh ostalih strank. To mora postati brezpogojna referenčna točka za higieno javnega prostora, kriterij, ki se ga ne sme in ne more nikoli več ignorirati, kaj šele pohoditi.
Morda bi bilo smiselno razmišljati celo v smeri dodatnih higienskih ukrepov. Recimo, da se zavestno reducira razmišljanje in govorjenje o njem in stranki. Predvsem je to smiselno za medije, saj bo od te točke naprej Janez Janša veliko bolj izgovor kot dejanski problem. Poleg tega je čas, da se lep del našega medijskega prostora začne soočati z zanimivim vprašanjem oziroma izzivom: o čem in na kakšen način pisati in govoriti, če ne govorimo in pišemo o Njem?
To opravilo je nujno, hkrati pa je zgolj in samo to – odstranitev oziroma osamitev patologije in nič več od tega. Z zapiranjem poglavja o patologiji odpiramo veliko težje, bolj kompleksno, napornejše in dolgotrajno delo na lastni nezrelosti. Na tej točki se vse šele začenja in to pa so veliko večji in resnejši izzivi.
Vsekakor bi bilo napačno začeti novo poglavje z razmišljanjem, da je politika izrodek prostora. Politika je zgolj zgoščena preslikava bolezni in majhnosti prostora, torej nas samih. Kakršen koli premislek, ki ne zajame konteksta, ki je omogočil in pripeljal do trenutne situacije, oziroma kakršen koli odgovor, ki ne začne ozaveščati naše lastne nenačelnosti, ignorance, sprijaznjenosti, pragmatične računice, dvojnih meril, (ne)komunikacije in splošne platforme (ne)dialoškosti, je samo nov izgovor in samo podaljšuje agonijo. Tukaj, na tej točki, se začenja abeceda pravnih in kulturnih norm. Treba je nujno ozavestiti, da smo dopuščali, v boljšem primeru spregledovali, v slabšem pasivno ali aktivno soustvarjali, odsotnost vseh pravnih in kulturnih norm.
»Groteskni ples ne plešejo samo gospodarske in politične elite, ampak tudi intelektualne elite in vsi ostali zraven. Problem tega plesa je, da nihče znotraj tega plesa ne vidi plesati samega sebe, temveč vidi plesati samo druge. In dokler ne bomo videli sami sebe plesati in sami sebe kot del tega grotesknega plesa, naše lastne ideološke, svetovnonazorske prtljage, ki bistveno soustvarja ritem, melodijo in takt tega plesa, tako dolgo bo težko govoriti o premiku, kaj šele razvoju družbe,« so besede dr. Boruta Ošlaja, ki sem ga imel – žal – priložnost prvič videti in slišati v studiu oddaje Pogledi Slovenije. To je edina pot, ki vodi do spremembe pogleda nase in našega mesta v družbi, do dialoga in minimalnega konsenza glede javnega interesa. To je pot, ki edina lahko prekine mehanizme negativne selekcije. To je edina pot, ki lahko prepriča kredibilne osebe, osebe z držo, s strokovnim znanjem, z izdelanimi kriteriji, osebe, ki uživajo naše spoštovanje in zaupanje, da bodo tvegale vstop v javni prostor. Verjetno ni skrivnost, da se logika negativne selekcije dopolnjuje in zaokroža s kulturo trača, s kulturo diskreditacije, linčev, raznih zarot in ostalih majhnosti. Situacija pa od nas zahteva, ne le da se prekine s to prakso negativne selekcije in tračarske destrukcije, ampak da se aktivira dobesedno vse potenciale, ki jih premoremo. Naša družba, povedano z besedami Alojza Ihana, potrebuje idejo na vseh nivojih. Če gre recimo za zdravstvo, potrebuje idejo na ravni oddelka, bolnišnice in sistema v celoti. In enako velja za vse segmente družbe, vključno in primarno s politiko.
To so verjetno ključne stvari v tem trenutku. Osebno namreč ne verjamem, da bomo leta 2013 pod Alpami odkrili konceptualno in sistemsko toplo vodo, izvirni in povsem nov način organiziranja in delovanja sistema in družbe. Morda si lahko za trenutek celo odpustimo reševanje problematike globalnega kapitalizma, saj je v trenutni situaciji to vprašanje prej izgovor in razlog za dodatno spregledovanje resničnosti kot kaj drugega. Prav tako nisem prepričan, da je smiselno izgubljati energijo za iskanje nove stranke, ki je pač še ni in ki bo prej ali slej prišla. Je pa nujno treba začeti z normalizacijo prostora, z vzpostavljanjem osnovnih pravnih in kulturnih norm, treba se je začeti pogovarjati, torej ne samo govoriti, ampak tudi poslušati, treba se je začeti premikati k dialogu in dialoškosti, predvsem pa se moramo premakniti z mrtve točke. In dober prvi premik bi bil lahko fiksacija pogleda, ki hoče instinktivno pobegniti k sosedu, kjer smo do zdaj vedno srečevali probleme, razloge in izgovore. Prav ta negibnost, zaobjetje sebe in svojega mesta v širšem kontekstu, je verjetno edino pravo odprtje novega poglavja.