Uklonilni zapor, ki lahko traja največ mesec dni, je v tej situaciji popolni logični nesmisel: človek, ki si je na primer z napačnim parkiranjem prislužil globo in je ne more plačati, ždi mesec dni v zaporu. Ker torej ne dela, so možnosti, da bi globo poravnal, zares nične. Poleg tega z zaporom nikakor ne »odsluži« svoje globe, svojega greha, kot ga na primer morilec, ampak ga, ko ga izpustijo, dolg, še povečan za obresti, spet pričaka. Ker ga spet ne more poravnati, gre v principu lahko spet za mesec dni sedet. In tako v neskončnost… Ali pa vmes nekje ukrade znesek in poravna globo.
Na ustavno spornost uklonilnega zapora z vidika človekovih pravic in na nesorazmernost te kazni, če jo primerjamo s pogojnimi kaznimi za hujša dejanja, je zaman velikokrat opozarjal predvsem penolog dr. Dragan Petrovec, na amoralno matematično logiko pa se lahko opre vsak, ki zna poštevanko. En dan zapora za prekrškarja stane državo 64 evrov (pred štirimi leti celo 86 evrov), mesec dni torej 5504 evre. 5504 evre, dodatno prenatrpanost zaporov, dodatno obremenjevanje maloštevilnih paznikov torej država vloži, da bi na primer mestni proračun dobil poravnanih 300 evrov globe. Vse to se je zdelo ustavno nesporno, logično, pravično in ekonomično Šturmu, Zalarju in seveda tudi Pličaniču. Ki je te dni, ko je začela voda na Planinskem polju končno usihati, udaril z novo domislico. Pličanič je naravna katastrofa.
Kot minister za pravosodje je dopustil neustaven Zujf, ki je povzročil milijonske škode, nekontrolirano posega v delovanje tožilstva, kredibilnost pa mu je spodnesla tudi žalostna zasebna zgodba, ko je žena umaknila ovadbo zaradi nasilništva in je dopustil, da se je v javnosti samorazgalila in tako rešila njegovo kariero. Na področju kaznovanja pa ponuja rešitve, ob katerih gredo lasje pokonci.
Lani je napovedal privatizacijo zaporov, ki je izjemno sporna v ZDA, predvsem pa, kot je pokazal nemški model, tudi ko je izpeljana najbolj korektno, državi ne prinaša nujno prihrankov. Zdaj pa ga je obšla nova domislica: zaporniki, predvsem vikend zaporniki, naj bi vsaj delno sami plačali zaporsko oskrbo. Ideja je populistično dopadljiva: naj lopovi sami krijejo svoja kosila! Mi jih že ne bomo futrali! Ideja je seveda vredna kakšnega nočnega pogovora ob nadvse mokrem šanku. A ministra očitno ni sram, zato bi morda moral zamenjati družbo, svetovalce in lokacijo kreiranja kaznovalne politike. Zapore po eni strani polni (in proračun prazni) z uklonilnimi kaznimi, zdaj pa bi žimnice zaračunaval obsojencem?
Minister očitno ne razume, kaj pomeni kaznovanje v demokratični družbi: to ni ne »robija«, kjer se razbija kamenje, ne poslovni odnos med bogatimi jetniki in sodniki, kot na Siciliji, ne zapornikovo kupovanje odpustkov z obveznimi »donacijami« državi, ki ne izpolnjuje niti osnovne zaveze, da bi zaporniki živeli v dostojnih razmerah, da bi lahko delali in s tem kaj zaslužili. Minister ne razume, da mora pravosodni sistem zagotavljati varovanje človekovih pravic in enakost pred zakonom vsem, tako državljanom kot najhujšim zločincem in kurjim tatovom, da naj bi kaznovanje imelo vsaj sled preventivnega učinka, četudi se vsi strokovnjaki strinjajo, da prihajajo iz naših zaporov ljudje po daljših kaznih trajno poškodovani, resocializacija pa je tako rekoč tabu.
V Franciji so lani odprli nov zapor, namenjen začasni prevzgoji najhujših zločincev, v katerem je prostora za 204 zapornike. Notri jih je zaradi težav s socializacijo trenutno le 65. Zapor je stal 65 milijonov evrov. Trenutno torej milijon evrov na zapornika. Preveč, grozno preveč? Naj država od njih terja »samoprispevek«? Ali pa pomenita zagotavljanje varnosti državljanom in pravična ter humana obravnava zapornikov tisti družbeni standard, brez katerega ni ne demokracije ne humane družbe? No, seveda poznamo veliko cenejše rešitve: od tistih najradikalnejših, z giljotino, do okovanih jetnikov v kleteh, brez hrane ali le s tisto, ki jim jo prinašajo sorodniki.
Minister bi torej »financiziral« kaznovalno politiko, ker ne razume tveganj, ki bi jih prinesla čudna sprega zaporne in še dodatne finančne kazni, vdor biznisa v kaznovalno sfero, kjer bi na eni strani zasebni partner zapora uveljavljal svoje profitne interese, zapornik svoje (za plačilo vendar sme tudi kaj zahtevati), državo pa bi lahko hitro zaskominalo, da bi na te donosne vikend zapore obsojala tiste, ki bi lahko plačali, se pravi premožne. Ti bi imeli privilegij vikend zapora, ker bi bili priročen vir krpanja proračunske luknje, a bi bili hkrati dvakrat kaznovani, z zaporom in finančno; kar bi seveda pomenilo diskriminacijo v primerjavi z onimi, ki plačati ne bi mogli. A dvakrat kaznovani bi bili tudi ti drugi, saj bi jim bil vikend zapor zato morda redkeje prisojen, s tem pa bi bili ob vse njegove ugodnosti: ohranjanje delovnega mesta, družinskega življenja itn.
Ideja je abotno kavbojska, enako kot tista o privatizaciji zaporov, ki je ravno med kavboji pokazala, kako perverzno se lahko logika obrne, če nekdo služi s tem, da je zapornikov čim več, kako ta posel vpliva na zaostrovanje kaznovalne politike in na še večje polnjenje zaporov, še več gradnje novih. Kako na koncu vse to v denarju plača država, v človekovih pravicah pa državljani.
Z obema predlogoma Pličanič seveda zgolj sledi vulgarni neoliberalni logiki, ki skuša prav vse spremeniti v biznis, ne oziraje se na posledice in morebitne zlorabe. Na valovih gneva zoper korupcijske obsojence bi jim rad »zategnil pas«, pri tem pa gladko žrtvoval njihove temeljne pravice. Ne le njihove, nikar se ne slepimo, s tem vedno tudi naše.
