Teden dni kasneje je na mojem kavču sedel Janez Burger in mi pripovedoval z odkritim optimizmom, kako so se filmarji izpred zaklenjenih vrat Vibe prestavili v kafič čez cesto, sedli za mizo in se končno resno pogovorili. Poenotili so se glede ciljev, si razdelili naloge in pljunili v roke. Zdaj so sredi intenzivnih priprav različnih predlogov za normalizacijo in optimizacijo filmskega produkcijskega okolja in celotnega sistema okoli filma, ki zajemajo vse od uvedbe stimulativnih davčnih politik, prek urejanja zunajproračunskih virov financiranja, koprodukcij, urejajo razmerja med Slovenskim filmskim centrom in nacionalno televizijo itd. Za to se bomo skupaj borili ne glede na oblast, je končal Burger svojo zgodbo. »Da bi nekoč v Sloveniji posneli dvajset celovečernih filmov v enem letu, so namreč sanje, ki bodo sanje tudi ostale,« je zaključil Goran svojo kolumno iz začetka tega teksta in verjetno ima prav. Ampak so se vsaj lotili pomembnih vprašanj in to na resen način.
Kaj pa v teh dneh počnejo literati? Menda se ne ukvarjajo s pogoji za delo, kot je recimo vprašanje popolne finančne degradiranosti avtorskega dela (dve uredniški in/ali uradniški plači za resno avtorsko knjigo), vprašanje inflacije knjižnih naslovov, kvalitete izdaj, vprašanje degradacije intelektualnega dela v širšem smislu (pisanje za revije, medije itd.)., ali z vprašanji, torej s težavami in možnostmi, ki jih internet kot izjemna dialoška platforma odpira literaturi, predvsem revijam, sprotni produkciji in refleksiji (teme, knjige, kritike, kritično mišljenje…), pa tudi promociji itd. Prav tako se po mojem vedenju ni nikjer govorilo, da sta letos na polju literature recimo kar dve nagradi manj (fabula in kritiško sito) in kaj, če kaj, to pomeni.
Pred dvema tednoma je uredništvo Pogledov (13. marec) odprlo prostor drugem korpusu vprašanj, in sicer pod skupnim naslovom Pisatelj(i) in družba, kjer naj bi se razmišljalo o »pomenu in družbeni vlogi Društva slovenskih pisateljev danes« v okviru družbenega vrenja in dogajanja v zadnjem času. Družbenih premislekov iz vrst pišočih pogrešam v tem prostoru, zato je bil tudi odprt prostor za takšno refleksijo s Perspektivami in refleksijami znotraj Življenja na dotik. Odpiralo se je prav prostor za aktivno razmišljanje o okolju, različnih kontekstih, dogajanju in procesih v družbi. Vendar dober namen uredništva Pogledov žal ni odprl razprave v nekem širšem horizontu in v različnem spektru vprašanj, vsaj za zdaj ni odprl globljega premisleka, temveč se je vse skupaj bolj ali manj zvedlo na vprašanje o smiselnosti oziroma pravilnosti neke Izjave Društva slovenskih pisateljev iz decembra 2012, v kateri je bila izražena podpora protestom.
Marsikatero nerodnost lahko očitamo trenutnemu vodstvu DSP, veliko tega je mogoče reči o dikciji v izjavah, samo strinjati se je mogoče z Erico Johnson Debeljak, ki je v zadnji Mladini zapisala, da so izjave DSP pisane »pogosto dolgovezno in naivno« in da »je retorika staromodna«. Lahko se samo strinjamo in dodamo, da bi v primerih izjav in podobnih stvari res lahko bolje izkoristili tehnologijo in s preverjanjem podpore pri članstvu bolj dosledno uveljavljali neposredno demokracijo in še je tega. Konec koncev je bilo izrečenih kar precej kritik na račun DSP in to z vseh strani. Tudi upravičeno.
Vendar. Kar se Izjave tiče: v trenutku, ko je Izjava nastala, so protesti brez najmanjšega dvoma izgovarjali »niti (levica) – niti (desnica)«, nedvomno je šlo vsaj za poskus iskanja diskurzivnega polja onkraj bipolarne politične logike, za odkrit in skrajno pošten (lahko tudi naiven, če hočete) poskus osvetlitve degeneriranosti kriterijev in načina delovanja v prostoru. In to v najrazličnejših družbenih sferah in podsistemih. Konec koncev, zakaj ne, tudi v literaturi ali, če hočete, v filmu. S padcem Janše sta se naša optika in interpretativni okvir precej spremenila in s tem se je možnost, da se Izjavo DSP bere in interpretira v utrjenih okvirjih ideološke bipolarnosti, povečala, z zadnjimi polemikami in prepiri pa se to menda tudi vse bolj dogaja.
Mogoče je ob tem dobro imeti pred očmi, da je izjava DSP po retoriki in vsebini povsem primerljiva s številnimi izjavami KOKSA, vendar pa se po mojem vedenju nobeno od preostalih štiridesetih društev, ki so zbrana v asociaciji, ne ukvarja s problematiko preteklih izjav in oziroma z njihovo dikcijo. Prav tako je dobro imeti pred očmi, da molk DSP danes ne bi pomenil več stališča kot v slavnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ampak samo še prazno tišino in odsotnost kot tako. Ali bi si DSP kot institucija lahko ali celo morala privoščiti molk v kontekstu dogajanja zadnjega leta, si lahko odgovori vsak zase
»Kot se pogosto dogaja v slovenskem intelektualnem sloju, nam servirajo veliko (ne)razpravo,« ugotavlja Erica Johnson Debeljak v nadaljevanju. Če so namreč stališča »vodstva DSP glasna, jasna in vztrajna«, za drugo stran tega ni mogoče trditi. In zaključi: »Zdaj moramo samo še slišati drugo stan v tej razpravi.«
Bolj kot ta razprava, ki jo verjetno res ne bo, nas morda lahko skrbijo druge razprave, ki jih, kot je videti, prav tako ne bo. Literatura nima (še) svojega Igorja Prodnika, ki bi lahko sceno destabiliziral do te mere, da bi se morali literati (predvsem avtorji) v nekem kafiču usesti za isto mizo in se začeti resno pogovarjati o stvareh. O pogojih za delo, recimo, o skupnem interesu, o tanki meji med prepletom avtorskih interesov in založniških lobijev, o tisoč in eni mistifikaciji, v katero se literatura tako rada zavija. In še o marsičem.
