Domov sem prišel dobre volje. »Bi bila prva dama?« sem treščil in medias res ali po domače brez ovinkov in pri tem s ščepcem samozavesti zrl ženi naravnost v oči. »Upam, da sem že,« je odvrnila z rahlim nezaupanjem, »in da nimaš še kakšne, da bi se jaz morala boriti za primat.« »Prva dama,« sem pogumno nadaljeval, »je samo ena v deželi. Nanjo sem mislil.«
Zazrla se je vame z rahlim nasmehom. Mislim, da se je spomnila moje napovedi o pisanju tretje zbirke humoresk, le da je za trenutek pozabila, kako močno avtobiografsko, se pravi resnicoljubno vsebino imajo. In to prav vse, brez izjeme.
Saj veste, drage moje bralke, da se vsaka pomembna zgodba začne z navidezno skromnostjo. Sam da nikoli ne bi pomislil na kandidaturo, a me toliko ljudi nagovarja, da jih ne smem razočarati. Tako neredko rečejo kandidati vseh spolov in tudi jaz sem bil že čisto blizu temu pojasnilu javnosti. Pravzaprav opravičilu, saj že samo kandidiranje ustvarja množico sitnosti številnim ljudem. Kaj šele zmaga.
Taka funkcija je pred časom najprej prišla na misel nekemu študentu, za katerega se ne spomnim, s čim sem ga razveselil, a je predlog javno objavil, in to dobesedno, kakor je zapisano v naslovu. To singularnost sem malo pozneje objavil doma, in sicer tako, da sem iz nje naredil nedoločljivo množico.
»A veš, da me hočejo za predsednika,« sem s precejšnjo mero zadovoljstva rekel ženi, ko ji je prvotni nasmeh že malce zbledel.
»Kdo pa?« je vprašala in na lice se je vrnil smehljaj, ki ni nakazoval sreče, bolj sočutje.
»Šolani ljudje,« sem poskušal predlogu dati ustrezno kvalifikacijo.
»Ta bo težka,« je povzela moja draga. »Vse dni hodiš naokoli v modrem puloverju, ki je tvoj zaščitni znak že na vseh karikaturah. Tak ne moreš biti predsednik.«
»Nemški politik Genscher je imel vseskozi rumene puloverje, še našemu Dimitriju, zunanjemu ministru, je dal enega takega, da se je ponašal z njim. To ni ovira,« sem ugovarjal, z eno nogo že v nizkem startu za tekmo kandidatov.
»Že mogoče, ampak Genscher je bil vsaj pameten,« sem zaslišal njen notranji monolog.
Potem je minilo nekaj dni v nenavadni tišini okoli moje ideje o prvi dami. Ko pa so se čez čas razmere zaostrile in se je prvotnemu predlogu pridružilo še nekaj zapisov podpore, je vrag odnesel šalo. Vsaj tako je ugotovila moja najdražja. Mirno je povedala, da ne želi biti prva dama. Da ima rada delo v kamnolomu, je rekla. Le kdo bi verjel, da je nisem dal politično odstraniti kot za časa Golega otoka, ko bi gledali, kako s težko macolo sedemtonski skali počasi daje obliko nežno objetega para.
A da ne bo žena videti glavna ovira moji politični poti, naj priznam, da sem se malo potopil še vase.
Do vsakogar, ki mu je prišla na misel moja kandidatura, čutim hvaležnost in globoko spoštovanje. Da pa vas ne bi zapeljala moja zunanja podoba, kakor jo rišem zlasti v pisanju, in bi mi prisodili lastnosti, ki bi jih pozneje, ko bi bilo že prepozno, zaman iskali pri začasnem skrbniku naroda (da ne pretiravam z očetovstvom), je prav in pošteno, če se malo razgalim pred usodnimi odločitvami.
Ljubeznivim ocenam mojega značaja – takole v razmislek, ne da bi mi hoteli kaj slabega – izpod peres sodelavcev NoveTV24 se ne bi mogel izogniti, kot se jim lahko danes. Če bi bil predsednik, bi jih dobil vsako jutro sveže postrežene. Menda se temu reče kliping. Namenjene so zgolj temu, da predsednik izboljša svojo podobo. Vse moje iz tega naslova so bile doslej tako uničujoče, da bi še vsak zaporniški vzgojitelj, ki da nekaj na svoj ugled, raje pustil službo in v najlepših letih šel na zavod za zaposlovanje, kot da bi poskušal iz mene narediti vsaj normalnega, kaj šele poštenega državljana.
Poleg tega je življenje sestavljeno iz drobnih pretiravanj in prav tako drobnih zamolčanih stvari. Tej strategiji preživetja hudobni jeziki znajo reči, da so laži. A to jim pride na misel le, kadar je treba očrniti drugega, sebi nikoli ne bi pripisali niti senčice podobnega. In da jaz kot predsednik ne bi mogel reči česa rahlo pretiranega ali pesniško obarvanega, kar neredko počnem zdaj, ker bi me nemudoma doletel impičment (to je menda neprijazen postopek, v katerem sodeluje ves parlament proti enemu človeku), tega si pa res ne bi rad privoščil. Življenje brez drobnih okraskov pripovedi je skrajno puščobno, z impičmentom pa izjemno neprijetno.
In le kaj naj rečem, če pomislim na soočenja, ki so neizogibni del vsake predstavitve kandidatov. Ko bi se takole iz oči v oči znašel z doktorico Krajnikovo, mojstrico psihoanalize, bi me njen singularni pogled prikoval ob tla ali pač ob mizo, vsekakor pa hipnotično prikoval. Če pa bi se dama izvila iz singularnosti in za hip približala ter namignila na kakšno obliko binarnosti, bi me iz eksistencialne tesnobe rešil le defibrilator. Preveč za mojo krhko psihofizično strukturo.
Tako torej, najdražje moje podpornice in podporniki. Z menoj bi veliko tvegali in malo dobili. Morda je za vse najbolje, da ostanem pri tem poslu, ki sem mu za silo še kos, in vsake toliko zarišem komu na obraz smehljaj ali izvabim solzico sočutja.
