Pravo s svojim jezikovno-logičnim izrazom, sistemom splošnih in abstraktnih norm ter ne nazadnje s številnimi postopkovnimi in drugimi formalizmi nedvomno izpričuje veliko mero razumskosti (racionalnosti). Ker se ljudje najbolj zanesljivo sporazumevamo prav s pomočjo razuma, je razumljivo, da teži pravo kar k največji možni racionalizaciji človeških danosti in zadanosti. Naši instinkti, občutja, čustva in intuicija so sicer pomembni in v marsičem globlji spoznavni mehanizmi od razuma, toda ker jih ne znamo obvladovati in ker nam zaradi naše miselne, občutenjske in fizične onesnaženosti na površje prinašajo močno subjektivno ali kako drugače obarvana (motena) sporočila, se v končni instanci raje zanašamo na razum. Včasih sicer prav močno čutimo ter instinktivno ali intuitivno zaznavamo, da smo, denimo, nekomu simpatični ali antipatični, ali da nam nekdo govori resnico ali neresnico. Toda ker se zavedamo subjektivnosti in s tem možne zmotljivosti takšnega načina dojemanja, smo v družbenih razmerjih do takšnih (pretežno) izvenrazumskih načinov dojemanja skeptični. Še zlasti ko gre za vprašanja, ki zadevajo naša življenja, varnost in svobodo, se zato raje zanašamo na pretežno razumsko pravno sporazumevanje, kjer (proti)pravna ravnanja najprej opredelimo v čim natančnejšem normativnem jeziku ter predvidimo zahtevne postopke za dokazovanje protipravnih dejanj. Če upoštevamo, da se v pravu izrekajo zaporne, denarne in druge sankcije, ki močno posežejo v posameznikovo življenje, je še zlasti razumljivo, da moderno pravo, ki želi preseči najrazličnejše nepravičnosti in krutosti različnih zgodovinskih oblik prava, slehernega posameznika varuje pred prehitro (ob)sodbo drugih posameznikov, skupnosti in družbe.
V tem je tudi ena temeljnih razlik med pravom in moralo. Morala je pretežno iracionalna in zato impulzivna. Zgodovina in sedanjost poznata številne primere, ko sicer dobronamerni in pošteni ljudje nekoga na hitro moralno obsodijo za neko dejanje, ki ga ta v resnici ni storil. Le pomislimo, koliko ljudi je že bilo javno osramočenih, mučenih ali celo ubitih (npr. linčanih) zgolj zato, ker so ljudje v ogorčenju nad nekim kaznivim ravnanjem nekoga na hitro kaznovali, pri čemer mu niso dali možnosti obrambe in se niso niti trudili zbrati in preveriti dokaze za »njegov« zločin. V takšnih primerih so nedolžne žrtve predvsem pripadniki diskriminiranih družbenih skupin, glede katerih ima družbena večina izrazite predsodke. Neredko pa so seveda žrtve takšnih moralnih pogromov tudi družbeno neizstopajoči posamezniki, tako imenovani sleherniki, ki si jih neka politična, verska ali kako drugače (ideološko) usmerjena skupina izbere za žrtve ter z lažmi in drugimi manipulacijami na njih nahujska naivno ljudstvo. V takšnih primerih s(m)o na koncu dejansko žrtve vsi. Edina realna tolažba pri tem je, da nosijo takšni dogodki v sebi pozitiven nauk za prihodnost, pri čemer pa je nato od vsakega posameznika odvisno, česa ga bo zgodovina resnično naučila…
Dogodki, povezani s sodbo v primeru Patria, nazorno kažejo, kako je tudi pravo prepleteno s čustvi in nasploh z iracionalnim. Ta (ob)sodba je povzročila pravo eksplozijo čustev vseh tistih, tudi mnogih pravnikov, ki v tem postopku in v celotni aferi Patria vidijo predvsem politični in ideološki boj med Janezom Janšo in njegovimi privrženci na eni strani ter Milanom Kučanom in njegovimi privrženci na drugi. Vse te bolečine, jeze in celo sovraštva tem ljudem seveda ne gre zavidati, kajti resnično boleče in depresivno je, če misliš, da živiš in moraš živeti v državi, v kateri je vse zoženo na nenehen manihejski boj med tako ali drugače opredeljenimi levimi in desnimi. Toda pri tem se vsa ta občutja in čustva kot nalezljiva bolezen širijo v družbeni prostor, zato se jim tudi vsi tisti, ki vidimo v družbi in svetu še marsikaj drugega, lepšega, dobrega in obetajočega, ne moremo izogniti. Kljub temu da si morda želimo, da bi se pravne zadeve reševale po ustavni in zakoniti pravni poti, se očitno tudi in še posebej v aferi Patria ne moremo izogniti skrajni javni politizaciji, ideologizaciji in demonizaciji tega sodnega postopka in sodstva.
V preteklih dneh sem že večkrat javno izjavil, da seveda načelno sprejemam javno politično in pravno razpravo o tem in drugih sodnih postopkih. Prav tako sem že pojasnil, da je v demokraciji dopustno in razumljivo, da se državljani javno izrekajo o tem, ali je neka sodba zakonita in pravična. Ponovil pa bom tudi, da bi morali v tej zadevi predvsem pravniki in visoki politiki umirjati strasti, ne pa jih spodbujati. Žal so se nekateri pravniški kolegi, tudi bivši ustavni sodniki, pravniki iz akademske sfere ter izkušeni praktiki, prehitro razvneli in že javno podali svoja dokončna, kategorična stališča, pri čemer se predhodno niso seznanili z vsem pomembnim gradivom v zadevi. Resno dvomim, da so vsi ti, med katerimi večina sploh ni specializiranih za kazensko pravo, prebrali vsaj nekaj tisoč strani gradiva, pri čemer sodba v času njihovih javnih opredelitev sploh še ni bila pisno izdana. Takšno opredeljevanje je z vidika pravne stroke in etike pravnikov neprimerno. V takšni fazi je treba zadeve komentirati zadržano, hipotetično.
Že povprečen psiholog ali drugačen poznavalec človeške psihe lahko (tudi) pri pravnikih, ki so se v zadnjih dneh silovito izrekali o sodbi v zadevi Patria, hitro ugotovi, katerega izmed njih žene iskrena skrb za pravice obdolžencev in pravno državo, kateri pa kategorična in jezna stališča izrekajo bodisi zaradi svoje nekritične politične in čustvene privrženosti Janezu Janši bodisi – kar je praktično skorajda isto – zaradi nekritične sovražne nastrojenosti zoper Janševe nasprotnike, pri čemer se seveda vmes najde tudi kdo, ki na ta način zdravi svoje osebne ali poklicne frustracije. Žalosti in skrbi me predvsem to, da je tistih prvih očitno najmanj…