Ostali, torej sedem od desetih zaposlenih, pa se posvečajo načrtovanju tega, kar je potrebno storiti, odločanju o tem, kam je treba namestiti narejene stvari, osebnim storitvam, pogovorom z drugimi in spremljanju tega, kaj je že bilo narejeno, tako da lahko določimo, kaj bo treba narediti v prihodnosti. Kljub naši očitni zmožnosti, da proizvedemo veliko več, kot potrebujemo, na ulicah ni videti ravno veliko bogatih. Eden največjih paradoksov našega časa je, da se delavci in gospodinjstva srednjega razreda še vedno ne morejo povsem brez težav prebiti skozi mesec, čeprav je vsega na pretek kot še nikoli doslej.
V visokorazvitih državah imamo za zadovoljevanje temeljnih potreb več, kot potrebujemo. Imamo dovolj organskih ogljikovodikovih vezi, ki nas oskrbujejo s kalorijami, ko se pretrgajo; dovolj vitaminov in drugih hranilnih snovi, da smo zdravi; velika večina nas ima stanovanje ali hišo, tako da nismo izpostavljeni dežju in drugim vremenskim nevšečnostim; dovolj oblek, da nas ne zebe; dovolj sredstev, da ostajamo – vsaj potencialno – produktivni, se pravi, da se reproduciramo kot delovna sila; in dovolj zabave, da se ne dolgočasimo. Vse to pa proizvedemo z v povprečju manj kot dvema urama dela na dan izven doma.
John Maynard Keynes se ni veliko motil, ko je leta 1930 v svoji znameniti izjavi napovedal, da bo »gospodarski problem človeške rase, boj za preživetje«, najbrž »rešen ali pa bo rešitev vsaj na vidiku v naslednjih stotih letih«. Morda bo potrebna še ena generacija, da bodo roboti povsem prevzeli proizvodno delo, opravila v kuhinji in delo na gradbiščih, a za dežele v razvoju se zdi, da zaostajajo 50 let. Keynes bi sicer popolnoma zadel, če bi svoje besedilo namenil prapraprapravnukom svojih bralcev.
Vendar so znaki, ki bi kazali, da Američani iz delavskega in srednjega razreda živijo bolje kot pred 35 leti, redki. Še bolj nenavadno je, da se rast produktivnosti sploh ni tako silno povečala, kot bi bilo pričakovati. V resnici je upočasnjena, vsaj tako kaže raziskava Johna Fernalda in Binga Wanga, ekonomistov na oddelku za ekonomske raziskave pri Federal Reserve Bank v San Franciscu. Obeti za nadaljnjo rast pa so še slabši, saj je okolje za inovacije vse manj spodbudno.
Eden od načinov, da spremembe na trgu dela uskladimo s svojimi življenjskimi izkušnjami in tovrstno statistiko, bi bil lahko, da uvidimo, da je večina tega, kar proizvajamo zdaj, zelo drugačna od tistega, kar so ljudje izdelovali v pretelosti. V večjem delu zgodovine človeštva tega, kar so ljudje proizvedli, večinoma ni bilo mogoče brez težav deliti z drugimi ali uporabljati brez dovoljenja. Dobrine, ki so jih izdelovali, so bile, kot pravijo ekonomisti, »rivalske« in »ekskluzivne«. Izraz »rivalski« v tem kontekstu pomeni, da dva človeka istega izdelka ne moreta uporabljati istočasno, »eksluziven« pa, da lahko lastnik izdelka brez težav prepreči drugim, da bi ga uporabili. Ti dve značilnosti gospodarstva, ki v zgodovini človeštva prevladuje, dajeta veliko pogajalsko moč tistim, ki nadzirajo proizvodnjo in distribucijo, tako da sta idealni za tržno gospodarstvo, ki temelji na zasebni lastnini. Denar seveda kroži v smeri, kjer sta zagotovljeni uporabnost in vrednost, in temu toku denarja je sistemu nacionalnih računov zelo lahko slediti. Toda velik del tega, kar proizvajamo v informacijski dobi, ni ne rivalski ne eksluziven – in to povsem spremeni stvari. Težko je najti mehanizme, ki bi spodbujali proizvajanje dobrin informacijske dobe, njihovo distribucijo pa je težko organizirati tako, da bi proizvajalec za svoje delo prejel denar; prav tako ni lahko najti orodja, ki bi omogočili, da bi tem dobrinam sledili v sistemu nacionalnih računov. Rezultat je vse večji prepad med tem, kar bi bili ljudje pripravljeni plačati za neko storitev, in rastjo, kot jo meri nacionalna statistika. Povedano drugače, proizvajamo in trošimo veliko več, kot kažejo naši gospodarski kazalci – in proizvajalci številnih dobrin za svoje delo niso nagrajeni, kot bi morali biti.
To pa povzroča vrsto doslej neznanih težav. Da bi današnji in jutrišnji delavci lahko občutili prednosti informacijske dobe, bomo morali na novo preoblikovati gospodarski sistem, tako da bo spodbujal ustvarjanje te nove vrste dobrin. Poleg razvoja mehanizmov, ki bodo upoštevali to novo vrsto bogastva, bomo morali razviti kanale, preko katerih bo povpraševanje po izdelku prispevalo k prihodku njegovega ustvarjalca. Samo tako, da bomo našli načine, kako dati pravo vrednost dobrinam, ki jih izdelujemo, bomo lahko še naprej živeli v družbi srednjega sloja, ne pa v družbi tehnokratskih plutokratov, ki bi si na področju storitev pomagali s sužnji.
©Project Syndicate
J. Bradford DeLong, profesor ekonomije na kalifornijski univerzi Berkeley, je bil pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.