Pomladi 1992 sem imel priložnost sodelovati na šesttedenskem izobraževanju s področja državljanske vzgoje in pravic v okviru pomoči ameriške vlade vzhodni Evropi, kamor so (žal) uvrščali tudi nas. Začetek ni bil najbolj spodbuden, saj sem na priponki imel napis »Yugoslavia«, kar seveda pomladi 1992 nismo več bili. Zaprosil sem vodjo izobraževanja za spremembo naziva države, kar se je po odobritvi nadrejenih iz Washingtona tudi zgodilo. Izobraževanje je bilo v veliki meri promocija ameriškega razumevanja demokracije, kar je bilo celo za udeležence iz Madžarske, Češke, Poljske, Latvije, Romunije, Makedonije in Srbije (takrat še Jugoslavije) preveč. Tako smo ob Lincolnovem spomeniku v Washingtonu zapeli Internacionalo, bolj za šalo kot zares.
V času izobraževanja smo imeli malo možnosti spremljanja dogodkov doma in v Evropi, saj ameriške TV-postaje našemu območju niso namenjale nobene pozornosti. Ob koncu izobraževanja v začetku aprila pa je bilo »naše« dogajanje vendarle med udarnimi vestmi: šlo je za demonstracije v Sarajevu po razglasitvi samostojne BiH in JLA-blokade Sarajeva. Dogodki so se mi iz Washingtona zdeli oddaljeni, kot da so iz drugega sveta. Po vrnitvi domov sem bil priča začetku vojne v BiH, ki je pognala v begunstvo tisoče in tisoče ljudje ter terjala velikansko število mrtvih. Slovenija je na široko odprla vrata ljudem iz BiH, okoli 70.000. Med njimi je bilo veliko otrok, ki so ostali brez največje otroške pravice – obiskovanja šole. Hitra reakcija slovenske politike je kmalu po vsej Sloveniji omogočila delo dvajsetim šolam s programom osnovne šole BiH, z njihovimi učitelji in v prostorih slovenskih šol. Podobno se je zgodilo tudi v drugih evropskih državah. Po sprejemu daytonskega sporazuma in koncu vojne leta 1995 se je večina otrok vrnila domov in nadaljevala šolanje, kmalu v različnih osnovnošolskih programih, kar je zgodba za kdaj drugič.
Po končanju vojne v BiH smo bili skoraj prepričani, da se podobna zgodba na evropskih tleh ne bo več ponovila. Vojna v Ukrajini je podobno kot pred tridesetimi leti v BiH v beg pognala veliko Ukrajincev in spet je bilo med njimi veliko otrok. In še enkrat je Slovenija pokazala svoje veliko srce. Otroci obiskujejo naše šole, hitro so se naučili slovenščine in se družijo z našimi otroki. Če je bila na začetku temu namenjena velika (tudi medijska) pozornost, je danes to že del našega vsakdanjika. Vseeno upam, da bodo tudi ti otroci, česar si najbrž neizmerno želijo, imeli čim prej priložnost vrnitve domov.
Sedmega oktobra 2023 se je z napadom Hamasa na Izrael in zajetjem talcev začela ena najbolj krutih vojn. Odziv Izraela je bil strahovit, nesorazmeren in je prerasel v genocid v Gazi. Ubitih je že več kot 35.000 Palestincev, med njimi polovica otrok. V nasprotju s prej opisanima vojnama je spopad v Gazi drugačen. To pot ni nihče odprl vrat, ravno nasprotno. Vrata za izhod iz Gaze so nepredušno zaprta, prav tako skoraj tudi vhod, saj humanitarna pomoč prihaja po kapljicah, celo zasilni pomol je zgrajen zaradi zaprtja prehodov! Prebivalci Gaze so izpostavljeni, oprostite primerjavi, prostemu lovu pred očmi vse svetovne javnosti in politike, ki na najbolj grd način kaže svojo dvoličnost in pokvarjenost. Neskončni jalovi pogovori in sprenevedanja tistih, ki bi lahko genocid končali, govorijo o svetu, ki da je izgubil moralna in etična načela. Ne prizadenejo jih niti prizori mrtvih ali tavajočih otrok med ruševinami. V času odraščanja so namesto otroške igre priča grozodejstvom, ki jim bodo ostala za zmeraj. Onemogočena jim je tudi najpomembnejša pravica, to je šolanje. V nasprotju s prej opisanimi primeri držav so prepuščeni sami sebi. Ne le zdaj, saj, kot kaže, ni nobene možnosti, da bi se šolanje v Gazi zgodilo po koncu vojne. Že podatek, da bo potrebnih štirinajst let za odstranitev ruševin, pove vse.
Kaj lahko stori Slovenija? Pri svoji trenutni vlogi članice varnostnega sveta lahko sproži pobudo za reševanje izobraževanja otrok iz Gaze v bližnji in daljni prihodnosti, podobno tudi v EU. Otroci so največje žrtve te vojne in morajo priti v ospredje. Ali jih bo mogoče skupaj s starši sprejela Evropa, vsaj začasno? Verjetno je malo možnosti, saj se bo težko dogovoriti o morebitnem številu sprejetih otrok in staršev. Gaza pač ni Ukrajina, pa naj bo ta trditev komu všeč ali ne. Dvoličnost je postala naša vsakdanja praksa.
Kaj pa lahko naredimo sami takoj? Ali smo sposobni že zdaj sprejeti nekaj otrok v programe, kjer poteka pouk v angleščini in jezik ne bi bil ovira, morda tudi v naših programih? Na simbolni ravni bi pokazali, da nam je mar zdaj in tukaj, pri tem lahko pomagata ministrstvo za zunanje zadeve in ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter šole, ki bi bile pripravljene sprejeti otroke. Takšna gesta zahteva veliko dela, vztrajnosti in predvsem dobre volje ter razumevanja. Zmoremo? Da zmoremo, dokazuje rehabilitacija 207 otrok iz Gaze, ki so prišli v Slovenijo od leta 2009 na pobudo takratnega predsednika dr. Danila Türka.
Vsak konflikt se enkrat konča, tako ali drugače. Samo da Gaza ne bo ostala sama in čez nekaj časa pozabljena. Afganistan je najboljši primer. Nobena od vplivnih držav se (razen nevladnih organizacij in OZN) danes ne ukvarja z njihovim šolstvom, posebno z deklicami, ki jim je onemogočeno srednješolsko šolanje. Bo to pot drugače?
