Pričakovana je reakcija tako imenovanih osrednjih zahodnih medijev. Ti tudi tokrat niso hoteli pokvariti vtisa, ki ga ustvarjajo že nekaj časa, da imajo ob takih in podobnih priložnostih, povezanih z Rusijo, odziv pripravljen vnaprej. Koordinate poročanja in komentarjev so že izdelane, tako imenovani argumenti so standardizirani, množičnopsihološki prijemi preizkušeni in politično sporočilo definirano. Krivdo se pripiše v trenutku in brez oklevanja. Mojstrovina v tem žanru je, kako so Putinu naprtili krivdo za sestrelitev tistega nesrečnega malezijskega letala. Tudi zdaj je za prelito kri kriv Putin, neposredno ali posredno. Če morda ni dal ukaza za likvidacijo, je pa ustvaril »vzdušje«, v katerem se lahko pripeti tak zločin.
Podobno pričakovana je bila reakcija takšnih in drugačnih kritikov zahodne politike v blogosferi – tam zato, ker takšni pogledi nimajo dostopa v tako imenovane osrednje medije. V končni instanci je tu prevladalo mnenje, da za zločin ne le ne moremo kriviti Putina, marveč gre za protiputinovsko provokacijo, pri kateri so najverjetneje imele prste zahodne obveščevalne službe. Podobna je bila reakcija v uveljavljenih ruskih medijih.
Element presenečenja je bil prevladujoč odziv med ruskimi opozicionalci. Njihov odziv je bil bližje uradni ruski kot uradni zahodni interpretaciji. V svoji reakciji so se razšli z jedrom, ostjo zahodne. Za to rusko opozicijsko reakcijo je tipična izjava Irine Hakamade, ki je skupaj s pokojnim Nemcovom ustanovila opozicijsko stranko Solidarnost. Hakamada je opozorila, da gre pri umoru Nemcova za poskus nevarne destabilizacije. »To je provokacija, za katero je jasno, da ni v Putinovem interesu, njen cilj je destabilizirati položaj.« Za polno mero je po internetu zakrožil tri leta star posnetek, na katerem Putin napoveduje natanko tak dogodek, kot smo mu priča zdaj: umor opozicijskega voditelja, da bi lahko zanj krivili njega.
Večinska reakcija ruske opozicije poočividi nekaj, kar bi sicer z malo pozornosti morali opaziti tudi brez nje: da ruska reakcija ni zrcalna podoba zahodne. V enem bolj kritičnih zapisov o odzivih na umor Nemcova sem naletel na mnenje, da različne reakcije na umor niso izraz različnega poznavanja dejstev (tudi zato ne, ker dejstev, razen najbolj brutalnih, pač še ne poznamo), pač pa, preprosto, izražajo različna politična stališča. V določenem pogledu je to res. Kar delajo zahodni »osrednji mediji«, denimo, v resnici ni več novinarstvo, temveč politični aktivizem po službeni dolžnosti. Vendar med različnimi političnimi stališči ni ekvivalence. Ne zato, ker gre za različna stališča. Ni je, ker so ta stališča drugačne narave. Drugačne narave so, ker so sproducirana na različne načine. Zahodno stališče lahko povzamemo s formulo: Ker gre za zločin, je kriv Putin. Ali tudi: Putin je kriv, ker kriv mora biti Putin. Identitete so vzpostavljene, določene. Gre samo za to, da se jih evocira in utrjuje. Vprašanje tu je samo, česa bomo obdolžili Putina. Dogodki so ilustracije v naraciji, ki je trdno zakoličena in vse bolj utečena. Naracija ni zavezana dejstvom, dejstva so zavezana naraciji. V podporo naraciji se jih lahko ne le ignorira ali prireja, lahko se jih tudi proizvaja.
Drugo stališče ni izpeljano iz fiksirane identitete, marveč je postavljeno na podlagi analize položaja. Vprašanje (kot ga je postavila, recimo, Hakamada) je: v čigavem interesu je ta zločin? Odgovor terja identificiranje akterjev, poznavanje njihovih interesov in polja, v katerem delujejo, ter razmislek o sredstvih in poteh za uveljavljanje ali onemogočanje teh interesov. Tu gre za politično analizo par excellence. V onem drugem primeru gre za vajo iz lastne kulture. Identitetna politika je lahko metodična in racionalna, a ko zadenemo v identiteto, se racionalnost neha. Analiza političnih sil in njihovih interesov, na drugi strani, lahko pokaže, da sta kak akter ali kako dejanje neracionalna, sama pa v principu ostaja do konca zavezana racionalnosti.
Prejšnje stoletje je bilo veliko po kritiki racionalnosti, ki je pljusknila tudi v politiko. Tu me zanima nekaj drugega. Racionalna analiza politike, o kateri govorim, se od nasprotne pozicije razlikuje po tem, da dela tako z idejami kot z dejstvi. Brez njih je ni. Vladajoča zahodna politika se je dokaj temeljito očistila idej. Reakcije na umor Nemcova, v katerih so ideje in misli zamenjane z identitetnimi žetoni, so del tega procesa. Cilj je dvojen: demonizacija Putina in intelektualna omrtvitev lastnega prebivalstva. Oboje služi reševanju zgrešene zahodne politike, tudi za ceno vojne proti Rusiji. Tudi neodvisnost zahodne politike od dejstev meri predvsem na lastno prebivalstvo: gre za vzpostavljanje neodvisnosti tega, kar ostaja od miselnih procesov prebivalstva, od dejstev. Posmehovanje tistega Bushevega sodelavca ljudem, ki so ob fabrikaciji vojne proti Iraku vztrajali pri upoštevanju dejstev (reality based community), namesto da bi bili ustvarjalni in, tako kot vladajoča ekipa, oblikovali dejstva po lastni volji, se je izkazalo za politični program. Osvoboditev od dejstev, realitätsverlust, je bila cilj, ne le sredstvo tiste politike. Ko se lepimo na rusofobijo, postajamo integralni del sveta, ki ga oblikuje ta politika.
