Vesel sem, ko se smejiš in si vesela z mano. Veliko lažje mi je, ker si opazila, da mi je hudo. In ko si ob meni, brez besed in samo si, sem pomirjen, saj vem, da bom zmogel. S teboj vem, da nisem le eden od mnogih, sem Matjaž, sem jaz.

Zakaj nam tako veliko pomeni, če smo obravnavani kot posamezniki, kot edinstvene osebnosti? Kaj povzroča občutek, da sem to jaz in nisem ti? Je osebnost lastnost, ki jo prinesemo na svet?

Občutek »to sem jaz« se oblikuje v možganih kot skupek različnih zaznav. Zaznava, da smo utelešeni (utelešeni jaz), lahko nastane, ker možgani ločijo dražljaje, ki prihajajo iz okolice telesa, od dražljajev, ki prihajajo iz telesa – možgani prepoznajo, kaj pripada telesu in kaj ne. Občutek utelešenosti, občutek, da smo lastniki telesa, nastaja v možganih. Naša čustva in razpoloženja so prav tako elementi utelešenega jaza. Zato, dragi zdravnik, samo jaz vem, kako tesno se počuti moja »duša« v mojem telesu in kako svobodna je v njem. Nimamo medicinskih aparatur, s katerimi bi lahko izmerili naše občutke, upanja, strahove, hrepenenja in vrednote.

Svet doživljam iz svojega telesa, s svoje perspektive, doživljam ga subjektivno. Zavedam se namena svojih dejanj, čutim, da sem vzrok spremembam, ki so povzročene z mojimi dejanji. Vem in občutim, da se lahko svobodno odločam. Moj jaz ima mojo perspektivo in ima voljo.

Pomemben vidik vsake osebnosti, vsakega jaza je tudi identiteta. Identiteta je povezana s spomini na našo preteklost in načrti za prihodnost – povezana je z osebno zgodbo (govorimo o tako imenovanem pripovednem jazu). Pripovedni jaz je še tesneje povezan s samozavedanjem, kot je s samozavedanjem povezan občutek utelešenja. Pripovedni jaz je vir bolj kompliciranih čustev, kot je na primer obžalovanje (v nasprotju s preprostejšim čustvom, kot je razočaranje).

Ljudje nismo osamljeni otočki sredi oceana. Vpeti smo v številne družbene mreže. Smo socialna bitja, zato moramo sodelovati drug z drugim. Lastnosti našega uma so nam v pomoč pri sodelovanju z drugimi. Naš um ima sposobnost vživljati se in »razumeti« um sočloveka. Omenjena lastnost omogoča učinkovitejše in bolj »gladko« sporazumevanje. Še več, naš um zmore zaznati, kako nas zaznava um sočloveka. Zaznavamo, kako nas »vidijo« drugi – od tod izvira še ena oblika jaza, socialni jaz. Socialni jaz nam odpira vrata do številnih čustev – do ljubezni, ponosa in pripadnosti, pa tudi do krivde in sramu.

Smo danes ista oseba, kot smo bili včeraj ali kot smo bili pred dvajsetimi leti? Bomo čez trideset let, ko bomo ostareli, še zmeraj ista osebnost? Ljudje se spreminjamo. Toda spreminjamo se zelo počasi. Možgani težko zaznavajo majhne spremembe, pravimo, da so »slepi« za majhne spremembe. Zato občutimo svojo osebnost kot stabilno. Občutek imamo, da se naša osebnost s časom ne spreminja. Pravzaprav smo slepi za spremembe svoje osebnosti.

Možgani ne zaznavajo sveta, kakršen je v resnici. Zaznavajo ga na način, ki je potreben, da preživimo. Kognitivna znanost ugotavlja, da velja podobno tudi za osebnost. Osebnost ni enovita in nespremenljiva lastnost, ki je nekje v možganih ter gleda na svet in upravlja naše telo. Osebnost (biti jaz ali biti ti) je skupek možganskih zaznav, katerih osnovni namen je ostati živ. Sebe ne zaznavamo zato, da bi vedeli, kdo smo, zaznavamo se, da se lahko kontroliramo in ohranjamo žive. Zato je vse, kar potrebujemo, da smo, kar smo.

Obravnavati ljudi kot čredo ni le ponižujoče. (Si kot ljudje smemo dovoliti takšno obnašanje?) Obravnavati ljudi kot čredo pomeni predvsem zanikati osebnost posameznikov, pomeni zadati udarec v posameznikovo bistvo, v kontrolni sistem, ki nam pomaga, da ostajamo živi. Obravnavati ljudi kot čredo pomeni škodovati ljudem.

Sem prostranost, v kateri boš vselej našel košček zavetja zase, in sem meja, če se me boš želel dotakniti. Sem, ko me spoštuješ, in me ni, ko me teptaš. Sem drobec peska v Sahari, ko mi pridigaš, in sem kipeč zelen list tropskega gozda, ko me poslušaš in slišiš. Živim in umiram …

Zdi se ti, da sem cvetličarska goba, v katero boš zabadal in me povzdignil v najlepšo ikebano. Morda sem, želim in zmorem biti le droben cvet, ki želi prispevati kanček lepote v ta enkraten in očarljiv svet.

Živim in umiram. Premalo znanja imaš, da bi mi smel ukazovati. In premalo znanja imaš, da bi si upal podariti nasvet, ki ga pričakujem in želim. Preprosto je, mnogo preprosteje, kot se zdi. Na koncu dneva je edino, kar šteje, spoštovanje. x