Ne. Univerzitetna izobrazba ni pogoj, da postaneš uspešna kmetica, kaj šele, da postaneš kmetijska ministrica. A ko takole žrebamo med kandidatkami za delovna mesta, ne bi škodil droben spomnik, da je že desetletja ena največjih prepoznanih težav slovenskega kmetijstva prav slaba izobrazbena struktura naših kmetij. Zadnja leta na tem področju doživljamo majcene izboljšave, a to ni nič proti škodi, ki jo našemu kmetijstvu vsakodnevno povzročajo nizka izobraženost, neznanje, nerazgledanost in pomanjkanje ključnih spretnosti za spopadanje s sodobnimi izzivi tega tako zapletenega in interdisciplinarnega področja.
Usodno tipično je, da debato o novi kmetijski ministrici začenjamo na tako bednih temeljih. In to v časih, ko bi morali nujni zeleni prehod utemeljevati z nadpovprečno inteligentnim, iznajdljivim, celostnim, globalno omreženim, trajnostnim in ekološkim sodobnim kmetijstvom. Ko bi morali krepiti prehransko samopreskrbo in se boriti proti klimatskim spremembam, ki kmetice in kmete, njihove kolektive in družine po vsem svetu prizadevajo bolj kot kogarkoli drugega.
Ministrica bo šla na svoji poti od enega do drugega stolčka skozi mnoga predavanja, o tem ni nobenega dvoma, šla bo skozi šole in nauke in zelo verjetno doživela tudi kakšen dobronameren šnelkurs. Kot samoukinja v kmetijstvu se nad tem ne bom pritoževala; gospa bo pač grizla po svojih najboljših močeh in me, bolj ali manj poučene kmetice, ji bomo vestno gledale v zobe. Kandidatka očitno zna odmerjati strupe in ločiti dobro vino od slabega, kar so znanja, ki lahko pomagajo pri slabostih, glavobolih in drugih, tudi veliko hujših zatečenih stanjih. Kolikokrat so ob vprašanju pravega odmerka že padale glave! A nam, kmeticam, je to v bolj slabo tolažbo. Me že zdavnaj cukamo, kakor vemo in znamo, in bojimo se, da ženski ni treba biti ravno sommelierka prve stopnje, da bi razumela, da tekoči posli, s katerimi se vsakodnevno spopadamo, niso blagodejni za naša telesa, duše, kolektive, prijatelje, družine, kaj šele kmetije in širši prehranski sistem.
Na naši kmetiji smo bili v lanskem letu tolikokrat pod vodo, da sem minulo nedeljo, ko so se zaradi velike količine padavin njive v naši dolini spet začele spreminjati v jezera, doživela panični napad. Že sam zvok dežja, ki je žuborel po žlebih in kanalih, me je spravil v nenadzorovan jok. Pa ne živim izključno od kmetijstva. A izkušnja klimatskih sprememb, ki jo na kmetijah doživljamo zadnja leta, pušča v naših telesih, v naših živčnih sistemih in v naših mislih grozljiv odtis. Lahko je pametovati, da je kmetijstvo odgovorno za tretjino globalnih izpustov ogljikovega dioksida in torej eden največjih krivcev za klimatske grozote, ki se nam dogajajo. To je res. A zelo neumno je misliti, da smo kmetijstvo zgolj kmetice in kmetje. Kmetijstvo smo vsi mi. Ti, ki to bereš, jaz, ki to pišem, in ministrica, ki se bo morala večino stvari šele naučiti.
Kmečki protesti, ki so včeraj ustavili Nemčijo, kakor so pred slabim letom preplavili Slovenijo, pa tudi Nizozemsko, Francijo, Avstrijo in veliko drugih dežel, se vse bolj mešajo z neonacističnimi, neofašističnimi, rasističnimi in drugimi kriminalnimi izgredi. Ljudje, kmetice in kmetje, so jezni in težko jim zamerimo. Njihove razburjenost, razjarjenost, prostaškost, ki so tako priročne, da se nad njimi zgražamo, niso nič v primerjavi s prostaškostjo evropskih vladnih struktur, ki so grenko problematiko nujnosti strukturnih sprememb v skupni kmetijski politiki, ki se je napovedovala že več desetletij, vestno pometale pod preprogo in pohlevno prikimavale zdaj temu, zdaj onemu velikemu izkoriščevalcu kmečkega življa, kmetice in kmete pa mirile z občasnimi bombončki v obliki subvencioniranega dizla.
Ekološka pravičnost ne obstaja brez socialne pravičnosti in kmečke pravice so delavske pravice. Globoko me zanima, ali ministrska kandidatka razume ta koncept. Novela zakona o delovnih razmerjih, ki je bila s krvavimi napori sprejeta v lanskem letu, za delavce uvaja pravico do odklopa od službenih klicev in e-pošte po koncu delovnika. Se je kdo od ministrov v vladi vprašal, kako takšen odmik izvajajo kmetice in kmetje? Je komu padlo na misel, da bi naše kmetije potrebovale sistemski ukrep, ki bi njihovim članicam in članom omogočal vsaj občasni odklop, recimo tridnevni dopust na morju?
Zanima me, ali se je ministrska kandidatka kdaj vprašala, kakšne so dinamike v kmečkih delovnih kolektivih, ki so hkrati tudi razširjene družine, ki so skupaj od jutra do jutra, 24 ur na dan, 366 dni na prestopno leto, skupaj v toči in poplavi, v tiranskem izkoriščevalskem fiktivnem zniževanju minimalne vrednosti najcenejše košarice 15 osnovnih skupin živil, v bolezni in zdravju? Med kmeticami in kmeti je štirikrat več samomorov kot v drugih poklicnih skupinah. Ali je kdaj pomislila, kako nazadnjaško, podlo in prostaško je od države, da nikoli doslej ni pomislila, da bi kmeticam in kmetom ponudila sistemsko pomoč na področju duševnega zdravja?
Joj, že zmanjkuje prostora, pa še prav začela nisem. Brez znanja, široke in empatične razgledanosti ter poguma bo kmetijska ministrica težko kam prišla. Upam vsaj, da ona ve, kaj ve in česa ne.
