Dolg Ljubljanske banke Sarajevo do varčevalcev v BiH je leta 1991 znašal približno 108 milijonov evrov, do hrvaških varčevalcev pa je imela LB Zagreb še za približno 143 milijonov evrov dolga. Če upoštevamo konzervativno obrestno mero libor, po kateri si kratkoročna posojila med seboj posojajo banke in ki zaradi svoje ročnosti predstavlja minimalno kompenzacijo za tveganje, se je v pretečenih 23 letih nabralo še bistveno več v stroških obresti. Skupni znesek, ki bi ga tako dolgoval pravni naslednik Ljubljanske banke, bi znašal vsaj slabih 624 milijonov evrov. Ni potrebno poudarjati, da je omenjeni znesek zelo konzervativna ocena obrestnih stroškov. Za primerjavo: če bi kot referenčno vzeli 5-odstotno obrestno mero, ki jo je Slovenija izplačevala nekaterim varčevalcem v skladu z Zakonom o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog iz leta 1993, bi se znesek napihnil na nekaj več kot 809 milijonov.
Evropsko sodišče za človekove pravice je svojo sodbo utemeljilo na več osnovah. Primarno je šlo za to, da sodišče implicitno ni pokazalo razumevanja za idejo kompenzacije dolgov pravnih oseb do podružnic Ljubljanske banke na Hrvaškem in v Bosni z depoziti tamkajšnjih varčevalcev. Četudi sta pri neplačilu dolgov podjetij imeli aktivno vlogo tudi vladi Hrvaške in Bosne, je sodišče zavrnilo povezavo med temi in dolgovi banke do fizičnih oseb. Terjatve banke do hrvaških in bosanskih podjetij bodo očitno predmet nove tožbe, ki jo bo proti dolžnikom ali celo državama morala v imenu banke vložiti slovenska država.
Druga osnova za odločitev sodišča v prid varčevalcem pa temelji na ugotovljenih tokovih deviz iz podružnic Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem na ljubljansko centralo banke. Razlaga slovenskih zagovornikov, da so devize skozi Ljubljano potovale naprej v Beograd v Narodno banko Jugoslavije, ni bila podprta z dovolj dokazi. Sodišče tako navaja, naj bi zgolj 15 odstotkov od 9 milijard dolarjev deviz dejansko prispelo v Beograd, ostale naj bi v Beograd prispele zgolj pro forma ali računovodsko in bi tako večinoma ostajale po republikah. Od tod je torej sodišče sklepalo, da so sredstva podružnic Ljubljanske banke večinoma ostala v Sloveniji.
Dodaten zaplet v zgodbi predstavlja dejstvo, da sta tako Hrvaška kot BiH po razpadu Jugoslavije nekoliko »popravili« zakone o državnih garancijah za devizne vloge varčevalcev. Namesto garancij za vse banke s sedežem na svojem ozemlju so garancijo zožili samo na domače banke. Tuje, torej nedomicilne banke so bile izrecno izključene iz garancijske sheme. Varčevalci Ljubljanske banke pa niso bili upravičeni do garancije hrvaške oziroma bosanske države tudi zato, ker v teh državah ni nikoli uveljavljala plačilne nesposobnosti. Likvidnostne težave bank so bile namreč pogoj, da bi varčevalci lahko uveljavljali državno garancijo za svoje vloge. Slovenija pa tudi Makedonija sta nasprotno v istem obdobju prevzeli tudi garancijo za devizne vloge varčevalcev tujih bank na svojem ozemlju. Res pa je, da so bili deleži deviznih vlog tujih bank v Sloveniji bistveno nižji kot na Hrvaškem in v Bosni. Odločitve o obsegu garancij so imele torej prej ekonomsko kot nacionalistično ozadje.
Radi pozabljamo, da so tudi slovenska sodišča v več primerih odločila v prid deviznih varčevalcev iz nekdaj bratskih republik in več zaporednim vladam naložila hitrejše reševanje problema. Težko torej hlinimo presenečenje nad dejstvom, da so podobno odločila tudi evropska sodišča. V zadnjih dvajsetih letih smo dobili dovolj opozoril, da je slovenska vlada moralno in tudi pravno odgovorna za dolgove, ki jih je imela Ljubljanska banka do deviznih varčevalcev. Sodišča so se v več primerih odločila zaščititi varčevalce oziroma neodtujljivost njihovega premoženja. S tem so odnos med banko in komitentom izolirali od nasledstvenih vprašanj in drugih relacij, ki jih je banka vzpostavila na območju posamezne republike. Če bi bili sami v koži omenjenih varčevalcev, bi takšno zaščito pričakovali kot samoumevno, ne glede na kompleksna politična vprašanja, ki zgodbo zapletajo.
Slovenska politika in pravna stroka sta stavili na napačnega konja v tej dirki. Stavili sta z našim, torej davkoplačevalskim denarjem v prepričanju, da jim polni izkupiček, torej prenos terjatev deviznih varčevalcev pod sukcesijska vprašanja, ne uide. In izgubili. Tudi ko je še njim postalo jasno, da bi bilo potrebno stavo spremeniti, so vztrajali pri svoji prvi izbiri in z vsakim izgubljenim dnem stavljeno vsoto povečevali. Inercija prvotne odločitve oziroma nezmožnost priznati lastno napako je vodila v leta tiščanja glave v pesek. Ni bila torej napaka storjena zgolj enkrat, napako so ponavljali četrt stoletja. In te napake imajo svojo ceno. Vsaj 400 milijonov evrov in z vsakim dnem je višja.
