Tudi Slovenija kot država se pojavlja na različnih statističnih seznamih, v zadnjih dveh ducatih let je bila že marsikaj, od zgodbe o uspehu, najprivlačnejše slovanske dežele z najboljšim standardom do zgodbe o korupciji, dežele z visoko stopnjo pokvarljivosti političnih, gospodarskih in drugih neelitnih elit, od dežele, ki v svetovnem merilu izstopa po suicidalnosti in izvirni tehniki napredka nazaj do dežele s pozitivnimi in vitalnimi odlikami, kot so poraslost z gozdom, svetovni rekordi na skakalnicah v Planici ali nadpovprečno število kolajn s tekmovanj in ekstremnih športnih dosežkov glede na število prebivalcev.
Gotovo bi bilo zanimivo videti tudi kakšno aktualno statistiko o stanju humorja v Sloveniji. Brez natančne statistike je namreč težko presoditi, ali so Slovenci na področju humorja tihi favorit statistik, s svojimi izvirnimi tehnikami v samem svetovnem vrhu, ali pa so humoristična provinca, nerazviteži, tretji svet.
Če opazujemo obraze politikov in ljudi, ki se pojavljajo v medijih, od gospodarstvenikov, estradnikov in kulturnikov do analitikov vseh provenienc, bi lahko sklepali, da smo svetovni in olimpijski prvaki v resnosti in preziranju duhovitosti in humorja. Nekakšni izbrani zastopniki agencije za tragično ali pa vsaj neznosno težko in dolgočasno občutje življenja. Tudi v slovenskih knjigah, filmih ali gledališču se komaj kdo kdaj zasmeji; če ne bi občasno brali Evalda Flisarja, Toneta Partljiča, Andreja Rozmana, Slavka Pregla ali Milana Kleča, sploh ne bi vedeli, kako ironija in humor zvenita v slovenskih stavkih.
Po drugi strani se včasih zdi prav obratno, da smo pravi šampioni v humorju in posmehovanju sebi in drugim v najrazličnejših variantah in legah, le da to kažemo na pretanjen in zvit način. Na prikrit občutek za humor, ironijo in parodijo kaže marsikaj: seveda je prav in se spodobi, da v laični družbi ni teološkega izvirnega greha, ampak, politiki, bankirji in gospodarstveniki, ki so zavozili državo, v svojih nastopih s povsem resnimi obrazi izražajo tudi tako temeljito zanikanje lastnega greha in nasprotovanje vsakršnemu grehu in vsakršni grešnosti, povezani s prekrški, napačnimi postopki in malverzacijami, da se za njihovimi besedami gotovo skriva dobro nadzorovan, čeprav silovit in malček presukan občutek za humor. Na izrazit in specifičen slovenski občutek za humor, ironijo in samoironijo nakazujejo tudi vsakokratne volitve: zdi se, da bolj ali manj vsi volilci dobro poznajo humorne zapise pokojnega ekonomskega zgodovinarja s kalifornijskega Berkeleya Carla Cippole, ki razpreda o tem, »kako politična ali birokratska ali ekonomska moč poveča škodljivi potencial neumne osebe« in da na volitvah še posebno radi vedno znova izbirajo takšne ljudi prav zato, da se potem lahko smejijo njihovim neumnostim in da se še bolj krohotajo sebi, ker lahko z razposajeno samoironijo spremljajo, kakšne posledice so si s tem zakuhali. Kar že malo patetično in objestno je tudi, kako se ljudje te dežele očitno zabavajo ob diskrepanci, da se imajo za narod, utemeljen povsem in predvsem na evropski kulturi, hkrati pa se pri politični in pravni kulturi poslužujejo kulturnih vzorcev kakšnih švohotno razvitih azijskih ali afriških držav, kar v absurdni prepletenosti, že moramo priznati, dejansko učinkuje smešno, komično in celo še več, groteskno. Tudi angelologi bi slovenski občutek za humor, karnevalskost, nadstandardno ironijo nedvomno prepoznali pri večini pripadnikov slovenskih neelitnih elit z njihovim naprezanjem za angelsko čistost, za certifikat o brezmadežnosti in nezmotljivosti njihovih dejanj, čeprav so jim verjetno že babice dopovedale, da nihče, ki ima zadnjo plat ali rit, zagotovo ne more biti angel, še manj pa je to lahko nekdo, ki ga na veliko, kot se grdo reče… (vemo kaj).
Smešno in visoko na lestvici registrov nacionalnega humorja in ironije je nedvomno tudi vedenje vseh slovenskih samozvanih elit, ki so z vrha hriba v dolino med objestno igro spuščali vedno večje kepe blata, zdaj pa se čudijo, da se v dolino niso privalile ogromne mozartkugeln, prešernove ali snežno bele raffaello kroglice, ampak zgolj gromozanske kepe blata.
Slovenija je prava mala zakladnica takšnih in podobnih, na videz prav nič smešnih, prikritih in zavitih oblik humorja in počakati bo treba, da bo neka prihodnja statistika zaznala in ovrednotila vso to specifično slovensko razumevanje in predrugačenje običajnega humorja, ki se kaže na tako nenavaden in izviren način, da ga verjetno stežka zaznajo tudi najsodobnejše ameriške elektronske vohunske naprave.
Do takrat smo prepuščeni resnejšim zadevam. Recimo razmisleku o tistih otrocih, ki si po šolah ne morejo več privoščiti običajne malice. Ali o tistih talentih, ki se morajo v zgodnjih najstniških letih posloviti od resnega ukvarjanja z glasbo ali športom, ker njihovi starši tega preprosto ne morejo več denarno podpirati. Ali o nadarjenih mladih ljudeh, ki si ne morejo več privoščiti dobrega študija. Ali o tistih otrocih in odraslih, ki bi jim z ustreznim zahtevnim zdravljenjem ali drago operacijo v tujini lahko rešili ali podaljšali življenje, pa jim na pol obubožana družba, za povrh opremljena z napačnimi vrednotami, tega ne more več zagotoviti.
Pa se zdaj, ko je po štirinajstih milijardah let do človeških naprav končno prišel odmev velikega poka, lahko vprašamo: ni že čas, da se vsak zase in vsi skupaj malce bolj počlovečimo, ker posamično človeško življenje čez vesolje potuje precej manj časa kot odmev velikega poka in je škoda vsakega izgubljenega in uničenega leta, dneva, vsake ure?
