8. julija 1990 je bil prekrasen dan. V gozdu je bilo prijetno sveže, ptiči so ščebetali, na skalah okoli kraške jame je bleščal temnozelen mah. Skozi visoka drevesa je presevalo opoldansko sonce in risalo pravljične, rahlo premikajoče se sence. Bil bi prelep, idiličen dan, tak, ki te napolni z veseljem do življenja, če ne bi …
… stala na kraju, kjer so pred slabega pol stoletja zvezane ljudi streljali in metali v brezno, nekatere še žive. Vsakič ko politiki in njihovi medijski ojačevalci govorijo o roških pobojih in drugih srhljivih hudih jamah – in govorijo kar naprej, tudi ta hip –, se spomnim tega »lepega dne« in svojih občutkov, ko sem stala ob Jami pod Krenom, na »spravni slovesnosti«, kot se je reklo prvemu uradnemu poskusu sprave, kar koli je že ta tedaj pomenila.
Stala sem z zadrgnjenim grlom in težko dihala, ko sem si poskusila predstavljati, kaj se je na podoben »idilični« dan dogajalo v tem istem gozdu, na tem istem kraju. Še molk se mi je zdel nedostojen. Vse v meni si je želelo, da to, kar sem vedela, da se je zgodilo, ne bi bilo res. Ker je nemogoče, neumljivo, da bi človek človeku – prijatelju ali sovražniku, ni važno – storil kaj takega. Ne v besu, temveč hladno, organizirano, sistematično. Pod zelenim drevesnim svodom, ob petju ptic, med skalami, obraslimi s temnozelenim mahom.
32 let kasneje so povojni poboji del kar dobro raziskane zgodovine, do njih smo se opredelili kot posamezniki in kot družba, obsodili smo jih na različnih, tudi najvišjih ravneh. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je marca 2021 s štiripetinsko večino sprejela izjavo, ki so jo spisali vrhunski intelektualci različnih ideoloških nazorov in s katero smo se prvič na tako visoki institucionalni ravni zedinili, kaj je bilo v ravnanju zmagovalcev in poražencev prav in kaj narobe z vidika univerzalnih etičnih vrednot. Tako v politični kot »navadni« javnosti je bila dostojno sprejeta. Tudi odhajajoči predsednik države – to mu je vendarle treba priznati – je v dveh mandatih z državniško modrostjo veliko prispeval, da je skupni »pogled na bolečino našega bližnjega« postopoma preglasil črno-belo zgodbo »naših« in »vaših« in da je postalo sčasoma samoumevno, da imajo vse žrtve, ne glede na to, kaj so ali niso zagrešile, pravico do groba. Od tu dalje bi morali opraviti le še tisto, za kar je po letih brezuspešnega iskanja živih storilcev še odgovorna stroka, se pravi zgodovinarji, forenziki, arheologi in antropologi – da ob političnem soglasju omogočijo pieteten pokop pomorjenih. Množična morišča pač ne morejo biti grob. In prav tu se nenehno zatika.
Razlog je en sam: politiki brez domišljije za svoje parcialne cilje še vedno radi zlorabljajo polpretekle ideološke delitve, ne meneč se za dosežene standarde pri njihovi obravnavi. Kar je storil kandidat za ljubljanskega župana Zoran Janković prvega novembra na Sv. Urhu, ko je spominsko slovesnost brezskrupulozno zamenjal za prizorišče volilne kampanje in ponovil, da v Ljubljani »ne bo spomenikov domobrancem«, ni le nedostojno, je tudi politično retrogradno in zavajajoče. Nihče namreč, vsaj uradno, ne zahteva »spomenika« domobrancem v Ljubljani. Tudi Jože Dežman ga ni zahteval v javnem pismu, ki ga te dni sladostrastno poobjavljajo vsa desna glasila. Zadoščala bi politična volja, da se na Žalah pietetno pokoplje posmrtne ostanke 3200 pobitih pod Macesnovo gorico, ki zdaj ležijo v kočevskih depojih, in 54 Romov iz ljubljanske okolice, med njimi 25 otrok, ki so jih partizani, najverjetneje »preventivno«, pobili leta 1942.
Janković je v svoji ideološki agresivnosti za povrh spregledal, da je naredil medvedjo uslugo Nataši Pirc Musar. Kandidatka za predsednico države, ki je na novinarsko vprašanje, ali bi se udeležila komemoracije v Rogu, odgovorila, da bi se, če je ne bi ideološko zlorabili, se je namreč po županovi zaslugi znašla prav tam, kjer ne bi želela biti – na ideološko zlorabljeni komemoraciji. Škoda je sicer, ker ni bolj natančno pojasnila, kakšna bi morala biti komemoracija, da ne bi bila ideološka – ta oksimoron je še Pahor težko reševal. Zagotovo pa ji gre šteti v dobro, da se je kasneje ogradila od besed svojega (pre)vnetega podpornika.
Seveda pa si ne smemo delati iluzij, da gre na desni izključno za iskreno željo, da bi žrtve med- in povojnih pomorov dobile svoj grob. Ko je dr. Gorazd Kovačič kot občinski svetnik na Brezovici pred časom v katalogu za razstavo o množičnih grobiščih v celjskem muzeju naletel na podatek, da so pobiti Romi živeli v Podpeči in Vrbljenah, je na seji občinskega sveta dal pobudo, da bi v Iški izkopane posmrtne ostanke Romov pokopali na pokopališču v Preserju. Župan je govoril z vodstvom krajevne skupnosti Podpeč - Preserje, ki je pristojna za določanje novih grobnih polj, in z županom Iga. Pobuda je ostala na papirju. Nihče ni hotel »ciganov« v svoji bližini. »Saj veste, prihajali bodo na grob in kradli.« Tudi duhovnik v Preserju, ki ga je Kovačič prosil za pomoč, je nehal dvigovati telefon ... Lokalni genocid, ko gre za Rome, v resnici nikogar ne zanima.
Nič ni narobe, če arheologi in zgodovinarji javnost opozarjajo na nova srhljiva odkritja. Na primer na to, da so v jami pod Macesnovo gorico še v petdesetih letih prejšnjega stoletja poskušali s tonami razstreliva zabrisati sledi povojnega pobijanja in zaplinjevanja nesrečnikov. Do resnice pač pogosto vodi dolga pot. Nedvomno pa je skrajni čas, da po 77 letih politika povojne tragedije prepusti zgodovini.
