»Ko se soočimo s krizami, ki trčijo ob nacionalni interes glavnih sil, bodo te zagotovo skušale preprečiti vmešavanje Varnostnega sveta,« je ob slovesu iz palače ob newyorški Vzhodni reki zaupal novinarjem. Dodal je, da so na koncu Združeni narodi »zadolženi le za krize, ki niso v nikogaršnjem interesu«. Ugotovitev še zdaleč ni nova, je pa po svoje povedna, ker je Franciji uspelo s kar nekaj resolucijami VS uveljaviti svoje interese v Afriki, predvsem Maliju, Srednjeafriški republiki in Slonokoščeni obali, pa tudi v Libiji s posledično zrušitvijo Gadafijevega režima. Iz tega bi se lahko sklepalo, da krize na teh območjih, vključno s Čadom, Somalijo, Nigrom, Kongom, Nigerijo itd. niso v nikogaršnjem interesu, medtem ko se ti z vso silo lomijo v na Bližnjem in evropskem vzhodu.
Kar zadeva veto v Varnostnem svetu, lahko Francija brez slabe vesti zagovarja njegovo preživetost v sedanji obliki. Zadnjič ga je namreč uporabila zdaj že daljnega leta 1989 in tudi takrat v nekakšni blokovski solidarnosti z Veliko Britanijo in ZDA. Slednje so namreč vojaško posredovale v Panami in nato blokirale obsodbo s strani večine članic VS. Araudovo kritiko pa velja zajeti širše, namreč kot nemoč svetovne organizacije in njenega »izvršilnega organa«, da bi še kakor koli vplivala na aktualna dogajanja v svetu, kaj šele, da bi jih usmerjala.
Dejstvo je, da Združeni narodi postajajo obrobna organizacija, ki jo znata kmalu prerasti pri zagovarjanju in posledičnem uveljavljanju mednarodnega prava in človekovih pravic bolj konsistentna Amnesty International in Human Rights Watch. Stalni predstavniki v konflikte zapletenih, vpletenih ali zaradi njih zgolj zaskrbljenih držav znajo s patetičnimi nastopi o trpljenju civilistov velikokrat preseči aktiviste človekoljubnih organizacij. Temu smo bili priče tudi zdaj, ob sestrelitvi malezijskega boeinga nad Ukrajino in izraelskih napadih na Gazo, ko se je ameriški veleposlanici v Varnostnem svetu zatikala beseda ob omenjanju otrok z nesrečnega letala, palestinskemu predstavniku izgubljal glas ob prebiranju imen in letnic rojstev ubite mladeži v Gazi, v nizozemskem pa kopičil srd ob spominu na slike snemanja poročnih prstanov s trupel potnikov leta MH-17. Rezultat pa je bil pričakovan – benigna in zapoznela resolucija o nujnosti neodvisne preiskave strmoglavljenja malezijskega letala ter izjava o »globoki zaskrbljenost zaradi poslabšanja razmer na območju Gaze in žrtev med civilisti« ter poziv k »takojšnji in brezpogojni humanitarni prekinitvi spopadov«.
Navedeno je tudi skrajni domet Varnostnega sveta, ko se v njem soočijo interesi ZDA, Rusije in tudi Kitajske. Od konca hladne vojne sem, v kateri je svoj čas delo Varnostnega sveta blokiral »mister njet«, sovjetski zunanji minister Andrej Gromiko s skoraj tridesetletnim stažem, je omenjena trojica z vetom blokirala 29 resolucij VS – od tega ZDA 16, Rusija sama pet in Kitajska sama eno, preostale, povezane s Sirijo, Mjanmarom in Zimbabvejem, pa slednji dve skupaj. Washington je zvečine blokiral kakršno koli njemu nevšečno resolucijo v vezi z Izraelom in Palestinci, kar trinajstkrat v manj kot četrt stoletja, in to je zagotovo eden temeljnih razlogov dolgoletnega jalovega reševanja bližnjevzhodne krize, v kateri so ponavljajoči se spopadi v Gazi samo še humanitarni problem.
Morda je dozorel čas, da se Varnostni svet iz jalovega varuha svetovnega miru preoblikuje v izvršilno telo meddržavne humanitarne organizacije. Konfliktov med najmočnejšimi državami, ki se vodijo v tako imenovanih proxy vojnah, kakršna je postala tudi ukrajinska, ne more reševati, lahko pa vsaj nekaj stori za nesrečne civiliste, ki v njih postajajo topovska hrana ali pa nepreskrbljeni begunci. V praksi tako že ravna, denimo s humanitarnimi konvoji v Siriji, poskusi dostave človekoljubne pomoči Gazi ali pošiljanjem neodvisnih preiskovalcev v Ukrajino, vse v nekakšni mediatorski vlogi brez pogojevanja in še manj tlakovanja poti k miru. Očitno je znova postalo nemogoče, da bi Varnostni svet, kot v začetku devetdesetih let ob iraškem vdoru v Kuvajt, avtoriziral in tudi s silo implementiral svojo (mirovno) voljo. Problem pa je celo v tem, da so Združeni narodi vse šibkejši tudi pri humanitarnem poslanstvu, ko zgolj nemočno kličejo na pomoč pri najnovejši humanitarni katastrofi v svoji najmlajši članici, Južnem Sudanu. Spopadi posameznih tamkajšnjih političnih frakcij po doseženi neodvisnosti so po begunski krizi sprožili še hudo lakoto. Po oceni Unicefa bi lahko v kratkem terjala življenja 50.000 otrok, vse bolj obrobna organizacija Združenih narodov pa je nemočna tudi pri tem njej prepuščenem obrobnem problemu velikih sil, ki so zaradi prednostnih lastnih interesov za zdaj pozabile celo na tamkajšnje velike naftne zaloge.