Od junaka do bedaka je pregovor, ki je v tem prostoru dobil domovinsko pravico. V politiki je to obrazec, ki nas dela srečne. Najprej izberemo junaka, rešitelja, odrešitelja, boga in mesijo, potem pa po najkrajši poti iz njega naredimo bedaka. Jasno, mi volilci imamo izjemno mesto. Mesto presojevalca. Mesto sodnika. In svojevrsten užitek je v tem ponavljajočem se obrazcu. Nekoga izberemo, mu namenimo vse taktične glasove, v njega investiramo vse želje in zahteve, potem pa na dnevni bazi iščemo napake. Seciramo njegove izjave, njegove partnerice, njegove sodelavce in iščemo dokaze, da je junak en navaden luzer. Če je le možno, iz njega naredimo bedaka in se začnemo ozirati za novim junakom.
Leto dni nisem o predsedniku vlade Robertu Golobu napisal žal besede. Na začetku sem mu namenil nekaj dobronamernih priporočil in nasvetov, ki jih očitno ni prebral ali pa jih ni vzel za relevantne. Saj res, kaj za vraga pa lahko en pisun pametnega pove odrešitelju, ki je bil prepoznan za genija in neke vrste dobitek na loteriji. Pa še okoli sebe je zbral takšne kapacitete, da jim neki pisuni res ne moremo konkurirati. Te kapacitete so šefu vlade neke vrste svetilniki. Izkušeni strokovnjaki, ki znajo in zmorejo. Skale, na katere se lahko predsednik vedno nasloni.
Ena takšna kapaciteta je bil zagotovo Danijel Bešič Loredan. Junak, ki bo odrešil zdravstveni sistem. Ga reformiral, postavil na zdrave temelje in za vekomaj izkoreninil korupcijo v sistemu na vseh ravneh. Obljubljal je tektonske premike in hitro pristal na prvem mestu priljubljenosti. Tudi to je naša posebnost. Hitro nekoga spravimo na prvo mesto v anketah in ga še hitreje skinemo. Pa sploh ni pomembno, iz katerega političnega hleva prihaja. To se je zgodilo tudi njegovemu predhodniku.
Naš junak Bešič Loredan se je spotaknil na prvi stopnici. Interventni zakon ni rešil ničesar. Razen kakšnemu zasebniku povečal znesek na transakcijskem računu. Nič groznega. Je pač falil. Se zmotil ali pa so ga prinesli okoli. Ničesar rešili in veliko pobasali v žepe. To bi moral razumeti tako njegov šef kot mi uporabniki. Kdor ne poskusi, ta pač ne more zmagati. Bešič Loredan je na žalost ali na srečo izgubil. Pot od junaka do bedaka je bila ekspresna. Ni hujše žalitve od te, da te v torek šef hvali, šefica stoji za teboj pred TV-kamerami, stranka nedvoumno izrazi vso podporo, v petek pa na mizo dobiš že spisano odstopno izjavo. Takšne scenarije smo gledali v filmih, ki so kritično secirali različne avtokratske režime. Najraje kakšne komunistične, kjer te partija pripravi do tega, da s samokritiko priznaš svojo zmoto. Podpišeš neki list papirja, na katerem so same izmišljotine. Prostovoljno priznaš, da si največji protirežimski element na svetu. Ovadiš samega sebe. Podpis Bešiča Loredana pod že pripravljeno odstopno izjavo je bil točno to. Samopriznanje o porazu.
Ne bi bil rad v njegovi koži. Zato tudi razumem, da je dobesedno izparel. Da ga ne najde noben poštar in nobena hitra pošta, ki bi mu izročila sklep, da lahko z naslednjim dnem postane poslanec. V avtokratskih režimih bi seveda vedeli, zakaj ga nihče na najde. Ker bi že bil na prostovoljnih počitnicah v kakšnem gulagu ali prevzgojnem kampu. Kjer bi s kakšnim brezmiselnim prekladanjem kamnov z enega kupa na drugega dokončno spoznal smisel politike. Politika nima smisla. Politika je čista iluzija in forma. Je neke vrste absurdno početje, kjer se veliko preklada, pa nič ne zgodi. Preklada iz enega predala v drug predal. Z enega ministrstva na drugo ministrstvo. Z enega ramena na drugo rame. Z enega mandata na drugi mandat.
V tej luči moramo razumeti tudi eno zadnjih izjav predsednika vlade Roberta Goloba. Rekel je nekaj v stilu, da naj mu verjamemo, da se v politiki ne boji čisto ničesar. Torej, v enem stavku je povedal vse in še več. Prvič, njemu moramo verjeti. Halo, komu pa bomo, če ne temu, ki je na vrhu piramide. Mislite, da je kdo nekaj tisoč let nazaj dvomil o besedah kakšnega faraona? Drugič, on ni bojazljivec. Še vedno je naš junak, ki ga ni strah. Junak, ki ne dvomi in je pripravljen na boj. Da vas vidim junake, ki se mu boste zoperstavili. Tretjič, on se ne boji čisto ničesar. Njemu je jasno, da je ta čisti ničesar politika, izpraznjena do same forme. Forme brez smisla in forme maratonskega ponavljanja ene in iste stvari. Prelaganje stvari je osnova. Torej je jasno, zakaj se vse reforme prelagajo. Logično, saj gre za esenco političnega delovanja.
V takšno politično delovanje je vpisana tudi moč, da lahko koga čez noč zamenjamo, odpustimo ali razrešimo. Tako mimogrede je bila opažena informacija, da je bil razrešen tudi državni sekretar na ministrstvu za zdravje Aleš Šabeder. Logično, boste rekli. Če je s skupinske slike izginil Bešič Loredan, mora še njegov pomočnik. Kmalu bo sledila še retuša. Sčasoma ne bo obstajala nobena slika več, na kateri bi z ramo ob rami v objektiv aparata gledali Robert, Bešič Loredan in Aleš. Tudi tako lahko razumemo misel, da se v politiki ne bojiš ničesar več. Razen tega, da se te pozabi ...
