Vojna v Ukrajini ima več obrazov. Tudi mir ima več obrazov. Dva je mogoče srečati v vsakem mestu. Enega na glavnem trgu, drugega nekje v predmestju.
Na vrtu kavarne Aroma Kava na Trgu neodvisnosti v središču Kijeva so v petek ljudje pili prvo jutranjo kavo. Plavolaso dekle z bujnimi pšeničnimi lasmi, ki so padali čez očala, je odprla prenosni računalnik in tipkala v tri dni. Prišla je starejša gospa z dvema polivinilastima vrečkama in sedla k mizici ob koritih z rožami. Nasproti sta sedela mlajša moška z mobilnima telefonoma v rokah in ogromnima skodelicama bele kave pred seboj. Na trgu je mlada družina z otrokoma lovila žogo. Vojak z oklepnim jopičem in brzostrelko je prišel iz vojaškega urada poleg kavarne in do najbližjega smetnjaka odnesel plastenko. Prižgal je cigareto in gledal v sonce. Bil je edini, ki je kadil, in edini na celem trgu v uniformi. Mimo so hodili ljudje proti vhodu podzemne železnice. Vsi na vrtu, v vrsti za »kavo s seboj« in sprehajalci na trgu so imeli v rokah mobilne telefone. Časopisa ni bral nihče.
Bilo je nekaj čez devet, ko je zatulila sirena. Zavijajoč zvok je opozarjal na splošno nevarnost napada iz zraka. Nekje v Donbasu se je dvignilo rusko letalo in poletelo v smeri Kijeva ali pa so radarji zaznali raketo. Nihče se ni niti zdrznil. Ljudje so naprej brali s telefonov, klepetali, stali v vrsti. Na trgu sta se otroka podila za žogo. Sirena je tulila in tulila, vendar se je zdelo, da je nihče ne sliši.
Gospa, ki je sedela za sosednjo mizo, mi je zagotovila, da to ni nič neobičajnega. Čudno bi bilo, če bi ljudje brezglavo tekali okoli. »Vojna je za nas postala vsakdanja stvar,« je rekla ob pomoči mešanice slovanskih jezikov, ki sva jih skupaj seštela. »Vsak dan isto. Mi se zanašamo na to, da vemo, kdaj je res nevarno.« Pokazal sem v nebo, kjer je še vedno zavijala sirena. Skomignila je z rameni. »Od Kijeva je fronta daleč stran, mesto pa je dobro branjeno. Mi trpimo manj kot ljudje v drugih delih države.«
To je eden od obrazov Ukrajine. Vztrajanje pri normalnem ritmu življenja v zaledju, ker na fronti na severovzhodu in vzhodu ni nič normalnega.
Sociologinjo Lariso Odačo sem vprašal, kako je praktično videti normalnost. »Akademsko leto teče tako kot običajno,« je rekla. »Včasih v predavalnici, včasih v kleti univerze, včasih po zoomu. Med pandemijo smo se naučili študirati tudi na daljavo. Nekateri naši študenti so bili pregnani iz svojih mest in živijo tam, kjer so našli zatočišče. Med vojno je želja po izobraževanju narasla. Študenti vpisujejo magisterije in doktorate, vsi tečaji so polni.«
Želja po študiju je velika, vendar študij tudi pomeni, da se izogneš mobilizaciji tudi po 25. letu. Na ulici ni lahko srečati moških v teh letih. Ali so na fronti ali se skrivajo. Kot prostovoljci pa se javljajo osemnajst ali dvajset let stari fantje. Vojna pa ima še eno zares čudno posledico.
»Zelo težko je priti do kart za gledališke predstave,« je rekla Larisa. Ljudje potujejo v sosednja mesta, da si ogledajo gledališko predstavo, koncert ali otvoritev razstave. »Šla sem gledat predstavo Srebrne čebele po romanu Andreja Kurkova, pa sem komaj dobila karte. Gledališče je pokalo po šivih. Počutim se, kot bi bila v Italiji v renesansi. Vse je vzcvetelo. Poezija, proza, glasba, slikarstvo, gledališče, opera. Pa ne samo v Kijevu. Poglejte program opere v Odesi, ki je vsak dan pod ognjem. Igrajo Don Pasquala Donizettija, Giselle in Orfeja in Evridiko. Ne popuščajo. To nam daje energijo in upanje v času, ko druge novice niso spodbudne.«
Pol dneva vožnje proti severovzhodu so tudi v Harkivu rekonstruirali normalnost. Manj kot 24 ur po tem, ko je veletrgovino Epicenter zadela raketa, so s pogorišča tovornjaki odvažali še tople ostanke zvite železne konstrukcije. »Počakaj nekaj dni in ne boš verjel, da se je tukaj kaj zgodilo,« je rekel prepoteni gasilec. Tako kot ne bi verjel, da je raketa zadela prelepo zgradbo mestne hiše na Trgu svobode, kjer je bil slovenski konzulat. Celotna zunanjost je obnovljena in čeprav so spodnja okna zazidana, je trg videti nedotaknjen. Tudi na hiši poleg kitajske restavracije Mao na Aveniji znanosti so gradbeni odri in delavci utrjujejo stene. Ruska meja je 25 kilometrov stran. Na južni strani mesta je fronta približno enako daleč. Tam ruske sile vztrajno zasedajo vas za vasjo. Proti vojni se tudi v mestu borijo tako, da odstranjujejo vse njene sledi. Zaradi vzdušja v mestu in stabilne fronte so vojaške oblasti odložile napovedano evakuacijo milijona in tristo tisoč prebivalcev.
Cena normalnosti v mestu je visoka. »Da živimo normalno, vsak dan izgubimo ljudi,« je rekel znanec, ki dela v zaledju. »Ko je slab dan, pade dvesto naših vojakov. Če jih pade manj kot sto, je to dober dan.«
Na robu mesta je že od daleč slišati šumenje vetra. Za dolgim, dolgim, zelo dolgim opečnatim zidom je vojaško pokopališče številka 18. Ne šumi veter, ampak zastave, ki plapolajo nad svežimi grobovi padlih vojakov. Ležijo v kvadratih v dvajsetih vrstah po petdeset grobov. 1000 in še 1000 zastav nad 2000 grobovi. Samo v enem mestu. Zvok plapolajočih zastav je tako močan, da je težko slišati svoj glas.
Kako si lahko po tem zamišljajo življenje v sožitju? »Obdobje miroljubnega sožitja je minilo,« je bil suh odgovor.
