Znanstveniki in raziskovalci smo se posedli po dvorani, v kateri so pred letom in pol potrdili enega največjih dosežkov zadnjega stoletja – odkritje zadnjega predvidenega delca v standardnem modelu, Higgsovega bozona.
Sodelovanje pri tako velikem projektu je sila razburljivo, hkrati pa vzbuja veliko spoštovanje. Ne samo da ta kraj zaznamujejo velika imena fizike – Werner Heisenberg, Wolfang Pauli, Richard Feyman, katerih se spominja prof. Schopper... V Cernu je deloval tudi Tim Berners Lee, raziskovalec s področja računalniških znanosti, ki je zasnoval svetovni splet. To je bil sprva majhen projekt, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Cernu kljub podpori vodstva ni bil deležen prevelike pozornosti. Pač ni šlo za osnovne delce. Berners-Leejeva ideja je bila iznajti način, kako bi si znanstveniki izmenjevali podatke. Ta ideja se je kasneje razširila na izmenjavo podatkov vseh z vsemi.
Da so se in se še vedno v Cernu mojstrijo znanstveniki, ki živijo na robu noževe konice, ko preizkušajo eno najlepših in hkrati globokih teorij o sestavi vesolja sploh, je seveda znano, morda manj pa, da je Cern predvsem prostor sodelovanja, različnih kultur in spoštovanja. In o tem izjemnem poslanstvu nam je v resnici pripovedoval prof. Schopper, ki je v Cernu preživel velik del svoje znanstvene kariere. Znanstveniki tu presegajo medsebojne razlike s skupno željo – odkriti tisto, kar nas definira. Če jih je pri LEP, krožnem pospeševalniku delcev, ki je deloval med letoma 1989 in 2000, pri eksperimentih sodelovalo na stotine, jih pri eksperimentih na LHC, velikem hadronskem trkalniku, ki je nasledil LEP, danes sodeluje tisoče! Knud Dahlerup Petersen, moj mentor, mi je mimogrede omenil, da na zagon trkalnika leta 2015 nestrpno čaka vsaj šest tisoč fizikov. Če si boste ogledali film Particle fever, ki ga zelo priporočam – v kinematografe bo prišel novembra – boste ujeli malo tega človeškega in raziskovalnega duha. Film govori o Cernu, raziskovalcih ter izjemnem dosežku odkritja Higgsovega delca. Masa tega delca, ki so jo določili s pomočjo LHC, je teorije supersimetrije in mnogoterih vesolj za zdaj pustila v ravnovesju, zato je prihodnost tako razburljiva!
Cern pa ni le znanstvena ustanova. S svojim poslanstvom ima velik vpliv tudi na družbene razmere. Kot tak je vzpostavil kulturo mednarodnega sodelovanja, ki jo je mogoče občutiti prav na vsakem koraku. Je simbol prizadevanja za mir z razvojem temeljnih znanosti o naravi. V zgodovini je velikokrat posegel na politično področje in ob napetostih med državami premoščal raznolikosti. To počne tudi danes. Na podlagi sodelovanja z Rusijo je bil v Cernu v obdobju hladne vojne narejen pomemben korak k podpisu razorožitvenega sporazuma med silama. Danes tu z ramo ob rami delujejo iranski in ameriški ter ruski in ukrajinski fiziki in inženirji. Med njimi ni prepadov, gradijo se mostovi.
Ob vseh tem, kar se v Schopperjevi pripovedi vrsti pred nami, sam nikakor ne morem ostati ravnodušen. Ob njej so navdušeni tudi kolegi fiziki, za katere je prof. Schopper sicer dejal, da so zelo realistični ljudje. A kako neki bi ostali ravnodušni ob človeku, ki stoji pred nami in nam z življenjskim žarom predava o znanstvenih mejnikih, ki jih je dosegal s svojimi sodelavci? Na platnu se je odvrtel starejši posnetek današnjega generalnega direktorja Rolfa Heuerja: na sliki se mudi pod magneti, ki delce, ki krožijo po obodu 27-kilometrskega pospeševalnika, držijo »v tirnicah«. Heuer je oblečen v kavbojke iz takratnih osemdesetih. Z vsemi prisotnimi se prestopa z noge na nogo. Na trnih je, ko inženirji skušajo stakniti levi in desni del pred desetletji mogočnega detektorja delcev. To je bil izjemen inženirski podvig, ki sta ga do danes presegla le velika Cernova detektorja ATLAS in CMS.
Pred govorom častnega govornika Schopperja, ki smo mu stoje in z velikim navdušenjem podarili vsaj desetminutni aplavz, sta nam govorila še priznani profesor teoretične fizike, Cernova »značka« John Ellis, in eminentni fizik Horst Wenninger, ki je predstavil tehnični vidik nekdanjega LEP. In ob vsem tem res ne gre ostati ravnodušen, še posebno ne ob zadnjih stavkih častnega govornika, ki je takole dejal za institucijo, v kateri je ustvarjal: »Cern je in bo ostal mejnik ene najplemenitejših in kulturnih aktivnosti človeške civilizacije – raziskovanje skrivnosti narave z mirnim svetovnim sodelovanjem. Vsi tukaj smo lahko srečni in ponosni, da sodelujemo in prispevamo k tem prizadevanjem.«
Matej Mertik je docent na fakulteti za informacijske študije v Novem mestu in je v letu 2014/2015 znanstveni štipendist Cerna, kjer je član tehnološkega oddelka skupine za zaščito magnetov in ekstrakcijo energije.