Po eni strani je vsakdo na tem svetu unikat, po drugi strani pa se ljudje zaradi različnih podobnosti razvrščamo v sorodne skupine po spolu, starosti, psihofizični sposobnosti, rasi, poreklu, bogastvu, znanju, veri itd. Razlikovanje ljudi po teh prvinah še ne pomeni (pravno) nedopustne diskriminacije, kajti ta nastopi šele, ko se zaradi teh razlik komurkoli krši njegove človekove pravice. Nič ni torej narobe, če za športno ali znanstveno tekmovanje v razredu izberemo tistega učenca, ki bo zaradi svoje boljše psihofizične sposobnosti ali intelektualne nadarjenosti najuspešnejše zastopal šolo. Takšno razlikovanje (diskriminacija) tega učenca od ostalih pa je nedopustno, če ostalim zaradi nenadarjenosti prepovemo ukvarjanje s športom ali osnovno šolanje. Prav tako ni nič narobe, če črncu odrečemo vlogo v filmu, ki jo mora zaradi narave lika odigrati oseba bele polti. Nedopustno pa to postane, če igralca določene rase izločimo iz nabora igralcev le zato, ker imamo do te rase predsodek.
Seveda je mogoče o (ne)diskriminaciji razpravljati v nedogled, zato se tu osredotočam le na tisti njen vidik, ki ga v našo zavest nekako potisne krizna družbena situacija. Ko smo pretežno varni in svobodni, imamo službo, dom in dovolj sredstev, da spodobno živimo, smo običajno (naj)bolj strpni do drugih. Ker se v glavnem ukvarjamo s svojimi življenji in življenji svojih (naj)bližnjih, drugih ne dojemamo kot grožnje ali nadloge, zato lahko tudi svoje predsodke ali strahove v zvezi z njimi potisnemo na stran. Ko pa nastopi družbena kriza, ki se kaže v splošnem pomanjkanju materialnih dobrin, delovnih mest, možnosti za izobraževanje in drugih možnosti za dostojno življenje, sta naša morala in etika na resni preizkušnji. Takrat začnemo druge ljudi hote ali nehote dojemati kot tekmece, kajti tudi oni si želijo priti do dobrin, ki so na voljo v vedno bolj omejenih količinah. Če smo v času materialnega blagostanja strpni celo do velikih družbenih tatov, saj se tolažimo z mislijo, da kljub razvejani korupciji in družbeni kraji s strani teh višjih slojev ali mafijskih klanov še vedno ostaja dovolj tudi za nas (kar je seveda neetična drža), nismo v času krize strpni niti več do dobrih ljudi, če nam v njih le uspe prepoznati kak razlog, da jih opredelimo za manjvredne ter jih kot takšne prikrajšamo za tisto, kar si želimo prilastiti sami.
V nesreči spoznaš prijatelja, se glasi znani pregovor. V družbeni krizi spoznaš človečnost v človeku – bi se glasila širša etična ustreznica. Kajti lahko je biti prijazen, dober in nesebičen do drugega, če ob tem še vedno ostane dovolj tudi zate. Resnična prijaznost, dobrota in nesebičnost se zato izkažejo takrat, ko moraš resnično kaj odtrgati sebi, da lahko to nameniš drugemu. Sedanja kriza nas zato sooča tudi z našo lastno moralno in etično podstatjo, saj se lahko vsak dan vprašamo, čemu sem se pripravljen odreči za dobro drugih in vseh. Tu skoraj vsi prej ali slej trčimo na meje svoje nesebičnosti, pri čemer moramo biti (tudi) za to hvaležni, saj nas tako kriza celoviteje sooča z našimi značaji. Pogosto imamo namreč Slovenci, Evropejci in drugi zmotno predstavo, da tvorimo visoko razvito civilizacijo. Takšna misel bi bila smešna, če ne bi bila tragična, kajti če preraste v širše prepričanje, bo naša prihodnost temna. Žal ta nevarnost obstaja, kajti zaradi velikanskega razvoja znanosti in tehnike vsakodnevno spregledujemo ne le, da s to tehniko nezadržno uničujemo naš planet in pogosto tudi nas same, pač pa tudi to, da na moralno-etični ravni še zdaleč nismo dosegli bistvenega zgodovinskega napredka.
Pa vendar napredek je. Denimo na področju človekovih pravic, kjer je načelo nediskriminacije vsaj v demokratičnem svetu že prodrlo v širšo družbeno zavest. Toda v resnici je ta zgradba medčloveške strpnosti in spoštovanja še šibka, zato ji velja v času krize nameniti posebno skrb in pozornost. Nenehno si moramo dopovedovati, da smo na podlagi znanja in praktičnih sposobnosti ljudje upravičeno razvrščeni v različne kategorije, da pa nas to nikoli ne sme zavesti v pravno in etično nedopustno diskriminacijo, to je v tisto, ki je ne-človečna v samem temelju, saj pomeni, da se ljudem zaradi zgolj na-videz-nih razlogov pripišejo različne človeške vrednosti.
Slednje se dogaja vsak dan, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. K takšni nehumani diskriminaciji prispevajo največ mediji in politiki, seveda pa po malem tudi vsi mi, če s tem molče soglašamo. Ko na primer v Afganistanu izgubi življenje nekaj ameriških ali evropskih vojakov, je temu v našem (zahodnem) okolju namenjena mnogo večja pozornost, kot če izgubi življenje množica afganistanskih vojakov ali civilistov, vključno z otroci in ženskami. Če v ZDA ali Evropi v bombnem napadu umre nekaj ljudi, se to v našem okolju avtomatično vrednoti kot veliko večja izguba od smrti stotin ljudi v vsakodnevnih bombnih napadih v Iraku. Ko slišimo, da umre na svetu dnevno tisoče ljudi zgolj od lakote, se ob tem miselno pomudimo manj časa, kot ob sočutnem razmisleku o revnih ljudeh iz naše bližine. Seveda se da vse te razlike v vrednotenju človeških življenj racionalno pojasniti in utemeljiti, toda v resnici gre vedno znova za to, da vseh ljudi tudi v njihovi goli človeškosti ne vrednotimo enako. Tako kot zaradi naše naravne človeške egocentričnosti do tujega otroka nikoli ne čutimo takšne simpatije in skrbi kot do lastnega.
V vseh navedenih in drugih primerih so izjeme, tj. posamezniki, ki čutijo in vidijo drugače, preko vseh predsodkov in površinskih razlik. Ti in njihova sporočila nam morajo biti vzor in vodilo še posebej v težkih, kriznih časih, ko nas lahko osebna bolečina zaradi takšne ali drugačne izgube ali pomanjkanja hitro zanese v jezo ali sovraštvo, uperjeno v drugega, četudi ta ni neposredno kriv za našo težko situacijo. Ne pozabimo torej, da smo sicer ljudje v svojih lastnostih različni, boljši in slabši, da pa smo kot človeška bitja enako-vredni.
