Minuli petek je bilo dogodkov ob 8. marcu, posvečenih od znanstvenoraziskovalnega do umetniškega in aktivističnega delovanja, v Ljubljani izjemno veliko. Vse bolj jasno je, da je na presečišču politike, kapitala, sociale in rase znova spol tisti, po katerem vsi prej našteti znova sekajo z največjo silo. Spol je ključni skupni imenovalec vseh neenakosti. Če držijo številke dr. Bogomirja Kovača v Mladini, da znaša že samo neplačano gospodinjsko delo neverjetnih 11.000 milijard dolarjev, potem je jasno, kaj pomenijo tisti trije vogali hiše in na kom temelji nezaslišano bogatenje.
Politika globalno temelji na neenakosti žensk že pri korenu, s tem ko zakonodaja ne predpisuje polovice ženskih kandidatk na strankarskih listah, ker »ne čuje dobro«, da enakopravne zastopanosti »po naravni poti« ne bo nikoli. Nobena pravica, ne politična, rasna, spolna ali verska, ni bila nikoli podarjena, za vsako se je moral nekdo zavzeti, se nekdo zanjo boriti, jo nekdo razglasiti za legitimno in jo nekdo legalizirati. Ženske pravice so izbojevale ženske v razvitem delu sveta, drugje niti boj, kaj šele uspešen boj, sploh ni (bil) možen. Ker se je položaj žensk tudi globalno v zadnjih stoletjih počasi izboljševal, se je zdelo, da je proces nepovraten. A stanje se je ob vse bolj ekscesnem divjanju kapitala spet začelo slabšati: nasilje nad ženskami narašča, ženske so za enako delo slabše plačane kot moški kolegi, delež žensk na vodilnih položajih in v politiki je tudi na Zahodu daleč od polovice, ženske tudi v EU umirajo, ker država ne dovoli splava.
Ko se zmanjšujejo ženske pravice v privilegiranem delu sveta, nasilje nad njimi pa raste, je to grozljiva novica za ves svet. Če smo bitko izgubile tu, če dosežene standarde izgubljamo, namesto da bi jih zvišali do enakosti in jih vzpostavili kot globalni standard, potem to pomeni, da se ne politiki in še toliko manj kapitalu ni več treba niti sprenevedati, da imata dobre namene. Nimata jih. Svet sta vzela za talca svojih umazanih iger in zdaj je treba potres sanirati, pa naj stane, kar hoče: zdaj ni čas za kozmetiko, kot je ženska nedotakljivost in pravično plačilo, zdaj je čas za proizvodnjo orožja. V vojni muze in pravice molčijo.
Če se povrnem k številkam dr. Kovača, bi »za enakopravnost pri plačilih do leta 2030 potrebovali štirikratnik ameriškega letnega BDP. S sedanjimi ukrepi in trendi bomo ta cilj dosegli leta 2250!« Odlično, takrat bom imela le 290 let, v naši družini smo znani po longeviti. Neplačano gospodinjsko delo znaša 11.000 milijard dolarjev, povprečno ženska zasluži 84 centov za vsak moški evro.
Toda zakaj bo trajalo 226 let, da bom imela enako plačo kot moj kolega? Domnevam, da izračun temelji na predvidenem povečanju proračunov in profitov, nikakor pa ne predpostavlja možnosti, da bi se plače izravnale tako, da bi se sedanja plačna masa le pravičneje razdelila, ali pa bi delodajalci prevzeli strošek izenačitve plač. Da torej izračun srečnega konca leta 2250 izhaja iz matematike, ki ne predpostavlja nikakršne družbene spremembe, nikakršne odprave strahovitih anomalij na področju plač in kapitalskih dobičkov, ki bi jih bilo treba obdavčiti in tako odpraviti tlačanstvo žensk in izkoriščanih moških. Da, skratka, ni problem v tem, da manjka finančnih virov, teh še nikoli ni bilo toliko kot zdaj, problem je, da manjka politične volje in družbenega delovanja za prerazporeditev astronomskih dobičkov. Kapital z obvladovanjem politikov pač brezkompromisno ohranja neenakopravna razmerja in jih cementira z domnevno nevtralnimi ekonomskimi izračuni o strahotni ceni, ki bi jo imela enakost. Polovica svetovnega prebivalstva tako na podlagi spola v povprečju dobi 84 centov namesto evra, kot da bi to določil ljubi bogec, ne pa njegove kopije tu doli.
To je torej realnost, s katero naj bi se sprijaznile. Še huje, zraven moramo prenašati še lepe duše, »feministe«, ki razlagajo, da lahko le ženske rešijo svet. Ta slinasta hipokrizija namesto lastnega angažiranega delovanja, to zaskrbljeno zavzemanje za spremembe, ki pa naj jih izborijo drugi, to udobno sedenje na bolje plačanem stolčku, medtem ko naj ljubljena žena, ki ji je prinesel šopek, pomije posodo, to je mimikrija najslabše vrste.
Na petkov večer so po ljubljanskih ulicah spet odločno korakali mladi ljudje vseh spolov ki, aleluja!, prekleto dobro razumejo prav to hipokrizijo, s katero se ohranja red stvari. Njihova sporočila so bila jasna, dovolj je lepodušništva, sedenja v lastnem udobju, v »zaskrbljenem« opazovanju uničevanja celih narodov: Namesto rož smrt patriarhatu! Naj bo feminizem spet grožnja! S feminističnim bojem proti vojnim strojem! Free Palestine!
Natančno v istem času je Urška Klakočar Zupančič, predsednica parlamenta, na zakuski pri predsednici države, namesto da bi pogledala skozi okno, znova blodila o svoji »ženski energiji« in »nekonvencionalnosti«, o bedastih newageevskih klišejih, s katerimi privilegirani zamegljujejo izvor družbenih pravic in krivic.
