Ena izmed najbolj pogosto izpostavljenih slabosti delovanja tržnega mehanizma je naraščajoča dohodkovna neenakost. V 20. stoletju so zato mnoge države uvedle prerazdelitvene programe, da bi zaščitile posameznike pred nevzdržnimi razmerami in zagotovile določeno kakovost bivanja. Podatki za Slovenijo kažejo na relativno visoko prerazdeljevanje dohodkov in dokaj visoko enakost v razdelitvi dohodka po davkih. Velikost ginijevega koeficienta pred davki in transferji se je namreč povečala z 0,31 (1990) na 0,41 (2011) ter po davkih in transferjih z 0,18 (1990) na 0,24 (2011). Mednarodno primerjalno gledano je dohodkovna neenakost v Sloveniji relativno majhna. Kljub njenemu zmernemu naraščanju ostajajo razmerja med skupinami stabilna. Tudi stopnja tveganja revščine po socialnih transferjih je primerjalno gledano nizka. Toda obenem v Sloveniji brez davčne in socialne politike živi okoli četrtina prebivalstva pod pragom revščine. Imamo naraščajoče število brezposelnih in revnih zaposlenih. Občutek neenakosti med ljudmi v znatni meri konstruirajo tudi mediji, ki se najbolj pogosto ubadajo z ekscesi na obeh straneh dohodkovne lestvice. Obenem premožnejši skozi določanje potrošniških trendov manj premožnim vzbujajo vtis, da so mnogo bolj revni, kot v resnici so.
Sedanja kriza in način njenega reševanja povečujeta brezposelnost in znižujeta plače, zato je dohodkovna neenakost vse večja (npr. Grčija, Ciper, Španija, Portugalska). Lestvica Forbes obenem kaže, da so najbogatejši v omenjenih državah povečali svoje premoženje z 38 milijard (pred krizo) na 80 milijard (po krizi). Celo IMF je priznal, da bi morali zato mnogo bolj obdavčiti najbogatejše. Toda neenakost ni samo posledica krize. V mnogočem je tudi eden od strukturnih razlogov zanjo. V ZDA se je na primer delež plač v BDP znižal z 62 odstotkov leta 1960 na 56 odstotkov leta 2013. Zaradi padca deleža plač v BDP mora finančni sistem, da bi ohranil enak obseg povpraševanja, zagotavljati bolj dostopne in ugodne kredite. To povečuje tveganje, saj se v krizi realno davčno breme poveča. Padec osebne potrošnje, padec kreditne aktivnosti bank in varčevalni ukrepi države vodijo v naraščajočo brezposelnost in dohodkovno neenakost.
Kdaj je neenakost prevelika? Odgovor sodi na področje vrednostnih sodb. Ekonomija kot veda je bila na začetku svojega razvoja izrazito vrednostno nenevtralna. Toda skozi evolucijo je kasneje postala, predvsem njen ortodoksno-neoklasični del, povsem vrednostno izpraznjena. Ekonomist je danes zato osredotočen na reševanje optimizacijskih problemov z vidika omejenih virov. Z uporabo matematičnega formalizma s(m)o ekonomisti etična vprašanja potisnili v polje pozabe. O morali ekonomist ne razpravlja. Zaradi tega sodobni ekonomisti ne morejo odgovoriti na zgoraj postavljeno vprašanje. Kljub temu ima po mnenju mnogih ekonomistov neenakost pozitivne učinke na učinkovitost in blaginjo. Toda ali ni ravno obrnjeno? Desnica praviloma precenjuje vpliv znižanih davčnih stopenj in podcenjuje koristi progresivne obdavčitve. Na primer davčne razbremenitve v obdobju 2004–2008 so v slovensko gospodarstvo prinesle okoli 2–3 odstotke BDP. Toda sredstva se niso prelila v razvoj in krepitev konkurenčnosti, ampak predvsem v večjo potrošnjo. Obenem progresivna obdavčitev zagotavlja troje. Prvič, zagotavljamo enakost pogojev, saj na primer brez javnega šolstva ni mogoče izkoristiti vseh razpoložljivih človeških potencialov, kar je za majhno državo, kot je Slovenija, ključnega pomena. Večja dohodkovna enakost tako vodi tudi do večje enakosti v pogojih. Drugič, odločitev za večjo progresijo v času krize bi lahko razumeli tudi kot svojevrsten socialni korektiv za nelegitimno pridobljene lastninske pravice v preteklosti. Nozick, ki je kapitalizmu ponudil filozofsko apologijo neegalitarnega tipa, meni, da kadar pravni naslov ni legitimen, je nepravična tudi vsaka razdelitev dohodka, ki je posledica tržnih menjav. Če popravki tranzicijskih izvirnih grehov niso mogoči, potem je treba tudi z vidika ortodoksnih liberalcev skozi večjo davčno progresijo izboljšati predvsem položaj tistih v najslabšem položaju. In tretjič, padajoča mejna koristnost dohodka pomeni, da prerazdelitev dodatnega evra prinese skozi transferje več sreče revnim, kot je odvzame skozi obdavčitev premožnejšim. Tudi zaradi tega so najbolj srečne države tiste z močno davčno progresijo in visoko enakostjo.
Davčne reforme morajo povečati inovativnost in obenem zagotoviti sprejemljivo neenakost v razdelitvi dohodka. Toda kako oblikovati inovativno okolje in obenem zagotoviti ustrezno varnost? Varnost povečuje pripravljenost posameznika za investicije v lastna znanja. Včasih je bilo v Sloveniji več socialne varnosti in manj ekonomske svobode. Danes živimo v družbi tveganja, tradicionalne strukture se rušijo, zato imamo več svobode in manj varnosti. Obe vrednoti sta danes pomembni in brez obeh ne moremo biti produktivni in zadovoljni. Bolj prožen trg dela in nižjo stopnjo zaposlitvene varnosti lahko nadomestimo z višjo stopnjo socialne varnosti in aktivno politiko zaposlovanja ter skozi večjo participacijo delavcev pri vodenju in upravljanju v podjetjih. Zaradi tega so se mnoga podjetja uspešneje soočila s sedanjo krizo.
V času krize šteje predvsem solidarnost. Toda redistributivno vlogo države moramo močneje povezati s sodobnimi sistemi socialne zaščite in predvsem večjo participacijo zaposlenih pri odločanju in upravljanju. To spodbuja inovativnost, zmanjšuje dohodkovno neenakost in povečuje občutek varnosti. Iznajdljivost, solidarnost in želja po bolj kolektivnem odločanju so vrednote in lastnosti, ki so se oblikovale skozi našo dolgo zgodovino življenja v majhnih vaških skupnostih. Slovenski kulturno-identitetni kapital je v popolnem nasprotju s prevladujočim neoliberalnim razvojnim modelom. Vrednost kulturno-identitetnega kapitala narašča predvsem z njegovo uporabo. Ob tem ne pozabimo, da ima izredno dolgo amortizacijsko dobo.