Svet, kot si ga zamisli O'Neill, je načeloma silno preprost. Sestavljen je iz materialne realnosti (saj veste, tega, kar vidimo in česar se lahko dotaknemo) in govorice, pri čemer je, jasno, govorica povsem sekundarna ter je na svet poklicana le za to, da izraža ideje »o« materialni realnosti. Živimo torej, kratko rečeno, »v svetu, kjer imamo imena za stvari«, kjer stvari poimenujemo takšne, kot so, pa naj gre za stol, Bradleyja Manninga ali, recimo, udbomafijo. In to je v grobem to: »prav tako kot je zgoraj zgoraj in spodaj spodaj, si ti (Bradley Manning) moški,« zaključi O'Neill.
Če pustimo ob strani silno simptomatično vpeljavo para zgoraj/spodaj v vprašanje seksualne identitete, je argumentacijsko jedro O'Neillove kolumne (in celotnega gledišča, ki ga med drugim zastopata Turk in Janša) zanimivo zgolj zaradi svoje ekstremne nezanimivosti, zgolj zato, ker na kvazirelevanten in kvaziinovativen način artikulira tisto zdravorazumsko pozicijo, ki jo srečamo v vsaki beznici in v vsakih, še tako urbanih rovtah.
To namreč ni le zdrav razum – to je zdrav razum, ki se postavlja kot relevantna in tako rekoč avtorska pozicija. To je zdrav razum, ki se je postavil na okope. Je zdrav razum, ki samega sebe dojema kot hkratno odpravo in preseganje kompleksnosti, pri kateri je tako v teoriji kot v praksi vztrajalo celotno dvajseto stoletje. Ugotovili so, da stvari niso tako zapletene, kot je veljalo dolga leta. Ne! Obstaja en sam možni sistem, ena sama možna morala in ena sama možna politika – vse drugo je le fantaziranje, ki je v najboljšem primeru prazno, večinoma pa zgolj prikriva podkupljenost akterjev, ki se izdajajo za alternativo.
In prav ta podvojeni, na novo izumljeni zdrav razum – ki ga pri nas najbolje utelešajo takšni in drugačni resetiranci in resetatorji – je dejanski akter tudi te pametnjakarske nebuloze, ki jo je uprizoril Brendan O'Neill. Predmet njegove kritike je ženska, ki se je povsem prisebno, a vendarle brez jasnega razloga spustila v danes skorajda nezamisljivo etično dejanje, od katerega ni imela nobenih koristi; je ženska, ki je v vojsko vstopila zato, da bi se znebila prav tiste želje po zamenjavi spola, ki ji jo danes očitajo; je ženska, ki je pomagala razkriti najbolj odvratne dimenzije sodobnega vojskovanja; in, ne nazadnje, je ženska, ki v svojem pismu Obami, v katerem ga prosi za pomilostitev, do konca ni odstopila od svoje pozicije (in prav zato bi se ameriški predsednik ob zavrnitvi prošnje moral vdreti v zemljo).
In kaj si ob tem privošči »odlični« Brendan O'Neill? Nič drugega kot laično socialnopsihološko diagnozo. Chelsea Manning po njegovem prepričanju, če skrajšam, ni drugega kot poosebljena bolezen sodobnega sveta. »Zahteva g. Manninga je v skladu z našimi terapevtskimi časi, ko nam stalno govorijo, da je način, kako čutimo same sebe, pomembnejši od tega, kar v resnici smo ali kar v resnici počnemo. (...) Mlade učijo, da častijo svojo samozavest, da se osredotočajo na svoje lastno dobro počutje, namesto da bi dosegli kaj pomembnega v zunanjem svetu. Učijo nas, da imamo fluidne, igrive identitete, ki jih lahko oblikujemo in preoblikujemo, kakor želimo. To vse naj bi bilo radikalno, a v resnici je globoko konservativno – ljudi spodbuja k ignoriranju realnosti, k miopični obsedenosti s samim seboj (...) namesto k ukvarjanju s širšim svetom in njegovimi prebivalci.«
Skratka, vse to – narcistični obsedenec, ki se noče angažirati v družbi, ki ga briga samo to, kaj bo z njim in njegovo lastno srečo, persona, ki neskončno uživa v menjavi identitet – vse to je Chelsea Manning, ki je prav zaradi ekstremne družbene angažiranosti pristala v zaporu (s čimer je morda dosegla svoj premeteni načrt in se dokončno znebila nadležnih ljudi?).
Neposrečenost izbire Chelsea Manning kot zgleda narcistične preokupacije z lastnim jazom seveda bije v oči. Pa vendar – samo dejstvo, da so sodobni zdravorazumarji ob njenem primeru začutili tolikšen resentiment in nujo za šopirjenje, je nadvse zgovorno. Chelsea Manning namreč v sebi združuje oba pola politike: »veliko« politiko realnih vojaških, strateških in ekonomskih interesov ter »malo« politiko človekovih pravic, manjšinskih identitet, vsega tega, čemur pri nas pravimo »ideološke teme«.
In prav ta spoj »velike« in »male« politike je tisto, po čemer je Chelsea Manning morda resnično utelešenje nekega pomembnega premika. Vemo, denimo, kaj se ta čas dogaja v Rusiji – in čeprav je mamljivo, da bi prepoved propagiranja »netradicionalnih oblik seksualnosti«, ki naj bi nažiralo rusko substanco, interpretirali kot golo krinko, kot dimno zaveso, za katero se skrivajo resnični interesi, je ta prepoved kljub vsemu konstitutivni element Putinove oblasti.
Dolgo je veljalo, da so prizadevanja za enakopravnost seksualnih identitet tema, s katero brezidejna progresivna politika prikriva svojo nemoč, da bi se spopadla z jedrom sistema. A vse bolj se zdi, da je z zatonom klasične liberalne demokracije nastopil tudi čas za revizijo te teoretske pozicije. Sodobni normalizatorji, pa naj gre za zahodne zdravorazumarje ali Putina, to temo jemljejo strogo resno in jo obravnavajo v enem in edinem miselnem sklopu, ki ga poznajo – in prav zato jim je popolnoma nedopustno popustiti tudi pri teh »obrobnih« vprašanjih. Kaj mislite, kaj jih bolj moti, Chelsea, ki hoče biti ženska, ali Bradley, ki stopa v kontakt z Wikileaksom? Jih bolj moti menjava spolne identitete ali dejstvo, da je bil napaden sistem, v katerem se počutijo dobro? Sam ne poznam odgovora. In prav za to gre.
