‘Elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako,« je pred dnevi dejal podjetnik Jože Anderlič. Z elito ni imel v mislih naših vrhunskih intelektualcev, znanstvenikov, umetnikov. Govoril je o ljudeh, ki so si v »njegovem« Schellenburgu zmožni kupiti stanovanje po ceni do 10.000 evrov za kvadratni meter. Ta izjava je izjemno pomembna: redkokdaj se bogataši javno tako žalostno pritlehno samookličejo za elito, le redko sodobni kralji na Betajnovi tako prostaško popljuvajo državljane kot »amorfno gmoto, ki ne ve, kam in kako«. Anderlič je odličen indikator, kako poživinjena postaja slovenska družba ravno zaradi ekonomske elite, ki je z vsemi mogočimi poosamosvojitvenimi prijemi zagnala val privatizacije, z vsemi mogočimi vzvodi in povezavami s politiko črpala še javni denar, postopoma pa prevzela tudi odločanje o razvoju mesta. Tako korenito, da zdaj o deprivilegiranih brez sramu govori kot o »gmoti«, ki ne ve, ne kod ne kam.

Pred tednom so bili v Parizu protesti zoper rušenje siromašne soseske, kjer naj bi zgradili infrastrukturo za olimpijske igre 2025, ki so potekali pod geslom: Ne socialnemu čiščenju! Po analogiji z etničnim čiščenjem. Politika se v nekem trenutku odloči, da je neki prostor, ki ga je leta in leta zanemarjala in je bil tako klavrn, da vanj ni vstopila nobena elitna nožica, naselili in uredili pa so ga tisti s socialnega roba, »prazen«. (Tudi Palestina je bila »prazna«, dokler tja niso prišli evropski Judi.) In da bi se ta prostor dalo odlično uporabiti za donosne zadeve. Takrat se začne izgon, izgon revnih, izgon tujcev, brez milosti. Vsaka podobnost z dogajanjem v Kolizeju ali Rogu je nenaključna.

Otvoritev obnovljenega Roga je bila svojevrsten epilog – in ko pravim epilog, mislim simboličen finale iluzij o razmerju med ljubljansko »elito« in »gmoto«. To je bil verjetno live performance desetletja, na neki čudežen način se je v njem razkrila vsa zgodovina, kontradiktornost in bodoča usoda Roga: namesto obljubljenega mehkega odprtja, ki bi spontano čez dan privabljal radovedneže, smo dobili naravnost onirične prizore. Pražnje oblečeni povabljenci na južni strani, ki so jih strašili vzklikajoči protestniki in ki so jim varnostniki naglo odklepali vrata in jih spuščali »na varno«, ropot in bobni premočenih, v mraku vztrajajočih nepovabljenih gostov na blatni, severni strani, ki so skozi stekleno steno opazovali z aseptično belo svetlobo osvetljene »srečneže«, premikajoče se figurice v notranjosti ... Zaustavljeni od varnostnikov, ki so odvračali vdor barbarov v kulturo, opazovanih tudi od robokopov, ki so lezli iz teme za njihovimi hrbti.

Ko so kupice že trkale druga ob drugo, se je glavni vhod po naključju sprostil in tako sem za pet minut tudi jaz, nepovabljena, postala »elita«. Ravno toliko, da sem videla, da se večini povabljenih ni sanjalo, ne kaj je bil Rog prej ne kaj bi lahko bil, če ga ne bi obupno zastarela politična in arhitekturna pamet predelali v bolnišnično sterilno zgradbo z enim, zelo velikim razstaviščem, ki ga bo nemogoče kvalitetno napolniti brez resne finančne podpore, s tridesetimi ateljeji za »kulturno industrijo«, za katero se že desetletja ve, da je parazit na telesu umetnosti, in z množico prodajnih in gostinskih lokalov. Od prvotnih obetov so ostale le ... obljube ...

In drži, knjižnica bo dobro obiskana, pač zato, ker so dve okoliški knjižnici zdaj združili v Rogu, v neki čudni »retro« postavitvi nekoga, ki ni nikoli uporabljal knjižnice. A nič, prav nič ne more odpraviti dejstva, da je Rog potemkinova vas, fasada, ki lepša nabrežje Ljubljanice, od zadaj pa sta le beton in kilava trava; da sta abotna steklena stena in gromozansko stopnišče požrla dragoceni prostor, kjer bi lahko bili še dodatni ateljeji (no, beli boksi) s severno svetlobo, tako pa so vsi južno. Da vse skupaj, belo pod belo lučjo, spominja na kafkovski urad ali Tatijev Playtime. Hočem reči: stvar je že konceptualno pa tudi izvedbeno tako adijo, tako v neskladju s časom in njegovimi potrebami, s tem, kaj je danes javni prostor umetnosti in kulture, da ne rogovci ne širša angažirana civilna družba tam ne bi imeli kaj iskati. To je bilo resnično sporočilo protesta.

Epilog: poštenost mi narekuje, da povem, da mi je prijazna hostesa podarila bedž, na katerem piše: Rog je vaš. Moj? Pa ravno mene so izbrali? To me je dejansko ganilo: morda še lahko kaj spremenimo? Da bi razmislila o tej novi lastnini v svojem žepu, sem odkorakala proti izhodu. Tam je begala starejša gospa z jokajočo punčko, otrok je hotel domov, a glavna vrata so bila zaklenjena, hostese so tudi begale, še dve mladi ženski sta se pridružili, mladi varnostnik ni imel ključa, pojasnjeval je, da je tisti s ključem na drugi strani, kjer uporniška gmajna hoče noter, me pa ven, a nič od tega ni možno. Paradoks bi bil zabaven, če se ne bi končno prikazal silak in nam začel resno groziti, silak brez vsakih oznak, seveda, tak, ki ni podvržen pravilom službe, ki ga je ena izmed žensk posnela, preden je postalo prevroče ... Bedž Rog je vaš sem, ko smo končno lahko izstopile, pustila ob robu Roga. Bil je danajski dar.