Ne želim idealizirati države, nacije, politike ali česa podobnega. Toda na tako nizki ravni državotvorne zavesti, kot jo imamo danes, dolgoročno ne moremo obstati. To nazorno kažejo naše državne proslave. Namesto da bi v državljanih prebujale občutek povezanosti in vsaj deloma tudi enotnosti ter lastne sposobnosti, vrednosti in dostojanstva, je praktično vsaka državna proslava nekakšna nova nacionalna travma, nov narodni razkol. Enkrat je problem govor, drugič govornik, tretjič izbor glasbenih in drugih umetniških točk, četrtič so problem nekateri simboli (na primer partizanske zvezde) in tako dalje. Pri tem se mi zdi še posebno patološko to, da tisti, ki so v danem času na oblasti in imajo praktično v rokah platno in škarje, pogosto ne premorejo niti toliko zdrave pameti, da bi vsaj na državni proslavi nastopili v prid nacionalne enotnosti, s čimer bi ne nazadnje na splošni ravni pridobili ogromno simpatij, izgubili pa le kakšno pri politikantskih skrajnežih. Državna proslava, pa tudi vsaka druga, ki ima državotvoren pomen (beri: bi ga morala imeti), je izjemno pomemben dejavnik pri dviganju domoljubja in splošnega duhá v družbi. Brez tega ni mogoče pričakovati, da bodo ljudje pripravljeni varčevati, da bodo molče in z razumevanjem pristajali na nadaljnje socialne in delovne omejitve, da bodo korektni plačniki davščin in da bodo ne nazadnje polni optimizma ustvarjali novo ekonomsko in intelektualno vrednost.
Poleg državnih proslav, ki sem jih omenil kot simbolno ponazoritev stanja, se seveda naša nizka državotvorna zavest še mnogo huje izraža v pogosto slabem upravljanju in gospodarjenju z državo in njenim premoženjem. Mnoge neustrezne kadrovske rešitve (po načelu: samo, da je naš), dolgoletno neznansko lahkotno trošenje davkoplačevalskega denarja in nezmožnost organov nadzora, pravosodja in represije, da takšne in druge »lahkotnosti« nosilcev politične moči in drugih preprečijo ali vsaj sankcionirajo – vse to je preseglo že vse meje razumnosti in spodobnosti. Enostavno torej ni dovolj nacionalne zavesti. Predstavniki države omogočajo in dovoljujejo ropanje naroda, ta pa zato svoje države ne ceni ali jo celo prezira. In tako smo v začaranem krogu, ali še huje, v spirali, ki se vije navzdol.
Zgodovina je seveda prepolna takšnih pojavov. Nič novega, torej. Toda pri tem obstaja neka mera oziroma količina nespodobnosti, ki jo država in nacija še (lahko) preneseta. Tudi veliki imperiji, od starega Rima do Sovjetske zveze, na neki točki propadejo, če omenjeni negativni pojavi v njih bistveno prevladajo nad pozitivnimi. Verjetno se bomo še večkrat čudili, ko bomo tudi v prihodnje priče (danes še nepričakovanim) radikalnim preobratom v kakih večjih ali manjših državah.
Če želimo razvoj naše države preusmeriti v razvojno pozitivno smer in s tem rešiti tudi njen relativno samostojen obstoj, se moramo na eni strani dvigniti v svojih etičnih, pravnih, političnih in drugih vrednotah, na drugi strani pa nujno razviti zavest o nujnosti sodelovanja. Slednjega ne more biti brez prvega in obratno. Če ni pravega vrednotnega temelja, potem je vsako sodelovanje zaradi vseh vrst egoizmov, pohlepa, prevar in nasploh nespoštovanja obsojeno na neuspeh. Po drugi strani pa brez sodelovanja ni mogoče vzpostaviti širšega in čvrstega zavedanja o skupnih družbenih vrednotah. Celoto obojega pa je mogoče vzpostaviti le z ustrezno zrelostjo. Slovenci v tem pogledu še nismo dozoreli, ne na državni ne na lokalni ravni, ne v politiki, ne v gospodarstvu, ne v šolstvu, ne v kulturi, ne v veri in še marsikje drugod, pri čemer nekatere opazne izjeme to dejstvo le potrjujejo oziroma dodobra razgalijo.
Ko postane posameznik polnoleten, mu pripišemo polno opravilno sposobnost. Z njo postane v svoji individualnosti emancipiran. Toda polnoletnost še ni življenjska zrelost. Človek dozori v celovito osebnost, ko se nauči konstruktivno povezovati in sodelovati z drugimi, ko se torej hkrati dojema kot individuum in kot pripadnik te ali one skupnosti in družbe sploh. Podobno tudi družbene skupine dosežejo svojo pravo zrelost šele takrat, ko se začnejo v svojem delovanju konstruktivno povezovati med seboj in sodelovati druga z drugo. V Sloveniji imamo sicer že veliko »polnoletnih« družbenih skupin in organizacij, med katere sodijo država, občine, društva, politične stranke, podjetja, zavodi, nevladne organizacije in tako dalje. Toda mnoge med njimi, enako kot njihovi vodje in člani, še zdaleč niso družbeno dozorele oziroma dozoreli. Vsak družbeni subjekt eksistenčno in funkcionalno dozori takrat, ko sebe ne dojema več zgolj kot cilj, pač pa predvsem kot sredstvo. Pri tem mora seveda vsak subjekt – državljan, športno društvo, verska skupnost, politična stranka, sindikat, podjetje ali vlada – še vedno ohraniti zavest o svoji individualnosti in to v pravi meri krepiti in kultivirati. Toda z vsakim korakom v smeri povečevanja svojih sposobnosti ter materialnega in duhovnega bogastva mora ponuditi več tudi širšemu družbenemu okolju. Tako postopno in končno dozori tudi nacija.
