Pred dobrim mesecem dni, ko je bila v Sloveniji prvič izrečena kazen dosmrtnega zapora, zoper katero ni več pritožbe, me je več novinarjev prosilo za komentar. Nisem znan kot človek, ki bi zavračal pogovore z mediji, a tokrat sem zavrnil vse po vrsti. Zato sem imel kar nekaj razlogov in sem jih tudi povedal.
Prvi je bil ta, da je povsem neprimerno in tudi nemogoče strniti nasprotovanje dosmrtnemu zaporu v nekaj stavkih in računati primeroma na dobrohotnost televizije, da iz povedanega naredi trideset sekund povzetka, kar je za tovrstno ilustracijo več kot dobra mera. Da ne bi bil videti povsem odklonilen, sem privolil v sodelovanje v daljši debati, če bi bili pripravljeni organizirati okroglo mizo na to temo.
Drugi je bil v izbiri časa. O taki temi se je nemogoče razumno pogovarjati pod pritiskom teže nedavnega hudega zločina. Od nekdaj velja pravilo (ki ga družbe zelo redko zmorejo upoštevati), da se nikoli ne sprejema ali ustvarja zakonodaja, pisana na kožo konkretnemu dogodku. Dober primer take zgrešenosti je ameriška praksa, kjer se zakoni prav poimenujejo po žrtvah. Meganin zakon (Megan's law) iz leta 1996 je bil sprejet z namenom zaščititi prebivalce pred storilci kaznivih dejanj zoper otroke, zlasti spolnega nasilja. Megan Nicole Kanka je bila leta 1994 umorjena sedemletna deklica, tudi žrtev spolne zlorabe. Težko je reči, da je imel zakon več dobrih kot slabih učinkov.
O dosmrtnem zaporu, v kakršni koli povezavi, pišem pogosteje zadnjih petnajst let. Veliki premiki v kazenski zakonodaji se dogajajo po desetletjih ali vsaj desetletju napornega dela, v katero so vključeni akademiki, sodniki, tožilci, odvetniki, specializirani inštituti in še kdo. Predvsem pa ne gre brez sodelovanja omenjenih. Slovenska izkušnja je povsem drugačna in zato na neki način tragična. Kazenski zakon, ki je leta 2008 prinesel dosmrtni zapor, so v tajnosti, pod prisego molčečnosti takratnemu ministru za pravosodje dr. Lovru Šturmu, spisali trije avtorji. Razen njih v razmislek o tako nenavadnem zasuku v represijo ni bil vključen nihče. Pri tem je treba opozoriti na naslednje. Od leta 1994, ko je bil sprejet prvi kazenski zakon samostojne Slovenije, ki je predvideval najvišjo kazen dvajset let zapora, ni bilo nikoli niti najmanjše pobude za zaostrovanje kazni s strani tožilstva, sodišča, policije in še najmanj akademske stroke.
Tako je bil odziv stroke pričakovano buren. Na Inštitutu za kriminologijo smo pozneje pripravili študijsko gradivo, ki je obsegalo praktično vse objavljene polemike o dosmrtnem zaporu, in ga je uredila akad. Alenka Šelih. Na dobrih 300 straneh je zbrana množica argumentov proti novi sankciji, prav tako so objavljeni prispevki in argumenti privržencev. Razumnemu človeku bi zbirka prvih morala delovati prepričljivo. A težava je zlasti v tem, ker javnosti z demagoškimi obljubami o preprečevanju kriminala s strogimi kaznimi ni težko prepričati, da bo prav dosmrtni zapor dosegel ta cilj.
A takrat celo javnost ni kazala posebnega navdušenja nad novim kaznovalnim izumom. Tudi večini medijev se je zdela kazen nesmiselna in sledilo je nekaj okroglih miz, tudi Tarča, kjer so se zagovorniki in avtorji nove kazni smešili z nepoznavanjem mednarodnega prava, na katero so se sklicevali. Po njihovem je bila Slovenija dolžna uvesti dosmrtni zapor oziroma ga je celo že imela od podpisa Rimskega statuta dalje, samo da razen njih, avtorjev novega kazenskega zakona, tega ni nihče vedel. A parlament je tik pred koncem mandata Janševe vlade poslušno glasoval in sprejel zakon z minimalno večino.
Sledilo je novo razočaranje. Domnevno leva politika, ki je prišla na oblast in je pred tem izrecno obljubljala takojšnjo odpravo dosmrtnega zapora, ni naredila ničesar. Takratni minister Zalar je na opozorilo, kaj je dolžan, odgovoril, da je treba upoštevati politično realnost. Imel je prav. Neizpolnjevanje obljub je politična realnost, na katero volilci pozabljamo. Premier Cerar ni glede kazenske zakonodaje obljubljal ničesar. Nekateri smo bili prepričani, da je odprava dosmrtnega zapora zanj samoumevna. A njegovo zavzemanje za etiko in moralo smo razumeli napačno. Dosmrtni zapor njegovega vrednostnega sistema ni motil.
Tako smo ostali do danes edina država na svetu, ki nikoli ni imela dosmrtnega zapora, pa ga je uvedla na novo. Pred nami je bilo le tesnobno pričakovanje, kdaj bo tožilstvo seglo po predlogu, in še huje, sodišče temu sledilo. Ni minilo dolgo, ko je bil tak predlog podan, in sicer zoper žensko, ki ji je pripadel ta privilegij prvega državljana samostojne Slovenije. Sodišče se je uprlo skušnjavi in izreklo dvajset let zapora. Nekateri smo bili naivno prepričani, da se bo vsaj sodstvo izkazalo kot branik civiliziranega odziva na kriminaliteto, zlasti ker s te strani nikoli niso prišle pobude za strožje kaznovanje. S potekom časa, šestnajstih let, se je tak optimizem utrjeval. A letos je sodišče vzelo odločitev, zoper katero ni pritožbe, v svoje roke in dosmrtni zapor je pravnomočno dosojen.
Toliko o kratki slovenski zgodovini najhujše kazni. Prihodnjič o tem, zakaj se zdi v slovenskih razmerah dosmrtni zapor nedopusten ne glede na dejanje.
