To poletje so zaznamovale nutrije. Dramatična akcija ljubiteljice živali in influenserke brez najmanjše strokovne podlage, vendar z enormnim političnim vplivom, ki bi imela v primeru politične udejanitve gromozanske negativne družbene učinke. No, nutrije so na simbolni ravni zgolj odsev energetske politike te vlade.
Postavimo nutrije v perspektivo. Problem akcije za nutrije je dvojne narave. Prvi problem je diskrepanca med stroko in ljubiteljskim pristopom. Nutrije kot za nekatere simpatični kosmati glodalci sicer lahko imajo naše simpatije, toda vpliv njihovega enormnega razmnoževanja na širši ekosistem mora ovrednotiti stroka in ne ljubiteljice živali in podobna ljubiteljska združenja. Kot pravi Hubert Potočnik z biotehniške fakultete, avtor študije in strokovne podlage odločitve ministrstva za kmetijstvo glede odlova nutrij, je prenos etičnega stališča glede dobrobiti in celo svetosti življenja posameznega bitja »na področje upravljanja prostoživečih vrst, še posebej invazivnih tujerodnih, nevzdržen oziroma pogosto celo škodljiv za celo vrsto drugih bitij in samo naravno okolje«. Nutrije so pač globalno »ena najbolj invazivnih in škodljivih vrst za mokriščne ekosisteme, ki so najbolj ranljivi ekosistemi na našem planetu«, in če zaradi nekritičnega navdušenja ljubiteljev dopustimo njihovo nekontrolirano razmnoževanje, smo naredili nepopravljivo škodo za ranljiv ekosistem.
Drugi problem je politične narave, torej kadar nestrokovna stališča nekaterih vplivnih posameznikov in skupin dobijo ne samo politično podporo, pač pa postanejo element za oblikovanje politik, ki so zaradi nasprotja s stroko družbeno škodljive.
In natanko tak problem imamo na področju energetike. Če karikiram, sončni paneli in vetrnice so nutrije naše energetske politike. Vsi simpatiziramo z zelenimi politikami na področju energije z namenom zniževanja škodljivih izpustov toplogrednih plinov. Tudi jaz imam sončno elektrarno na strehi. Problem pa nastopi, kadar zelene simpatije posameznikov in posameznih družbenih skupin preglasijo stroko na tem področju. Problem je, kadar zeleni aktivisti brez kakršne koli strokovne podlage dosežejo, da njihova intimna želja preglasi stroko.
Na področju energetike je tako, da obnovljivi viri sonca in vetra zaradi svoje spremenljive narave preprosto ne morejo postati niti prevladujoči, kaj šele edini način zagotavljanja potrebne električne energije. Nikomur še ni uspelo znanstveno dokazati, da lahko elektroenergetski sistem deluje zgolj z energijo sonca in vetra. Sonce sije pač samo 1100 ur na leto oziroma eno osmino časa v letu, presežek dnevne energije lahko shranimo v baterije za čez noč, toda energetsko ostanemo še vedno odprti tri četrtine časa v letu. In nadomestno energijo moramo zagotavljati iz drugih virov, predvsem iz fleksibilnih virov vode in plina ter jedrske energije kot stalnega vira. Tudi če bi poletne presežke energije iz sonca prek transformacije v vodik (in v metan) poskušali shraniti za jesen in zimo, bi naleteli na problem, da fizično ni na voljo dovolj skladišč za takšne količine energenta. Da o povečanju nestabilnosti sistema in astronomskih stroških te transformacije ne govorimo.
Elektroenergetski sistem na sonce in veter je preprosto tehnično nevzdržen, zato se s povečevanjem deleža sončne in vetrne energije v enaki meri povečuje tudi poraba plina, s katerim reguliramo sistem in zagotavljamo nadomestno energijo. In zato pridemo do paradoksa razogljičenja, da z nadomeščanjem premoga s soncem in vetrom ne razogljičimo proizvodnje električne energije, pač pa jo naredimo zgolj malce, za tretjino manj umazano.
Kljub tem jasnim strokovnim dejstvom pa se je našla skupina zelenih aktivistov, ki ji je uspelo preobrniti nemško energetsko politiko in doseči nadomeščanje energije iz skorajda brezogljičnih jedrskih elektrarn s kombinacijo bolj ogljičnih sončnih in neprimerno bolj umazanih elektrarn na plin in premog. Na ravni EU je to nato postalo uradno stališče. Obnovljivi viri energije iz sonca, vetra in biomase so postali edini zveličavni vir čiste energije, čeprav ne prinašajo razogljičenja, jedrska energija pa je nenadoma postala odpadnik, čeprav je neprimerno bolj nizkoogljična od sončne in vetrne.
Pri nas je tak podvig uspel skupini aktivistov, ki so to nestrokovo filozofijo zapakirali najprej v prvi in zdaj še v posodobljeni nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN). Kot sem že pisal, nihče od avtorjev tega načrta ni predstavil niti logičnega testa, ali zamenjava premoga s plinom res prinaša bistveno razogljičenje proizvodnje električne energije. In nihče ni naredil in predstavil elementarnih preračunov, za koliko se dejansko zmanjšajo izpusti CO2, če TEŠ zamenjamo s solarnimi paneli, potrebno nadomestno energijo preostale tri četrtine časa pa pridobivamo iz plinskih elektrarn, in ali lahko tak sistem deluje brez stabilnih virov plina in jedrske energije. Energetske nutrije so tako postale uradna politika.
In problem energetskih nutrij je v tem, da so se pod to vlado še dodatno zaredile. Ni problem v tem, da eno Tino (Gaber) nadomesti druga Tina (Seršen), pač pa v konfliktu interesov na samem vrhu piramide. Problem je v tem, da lahko neka influenserka zaradi zasebnega stika z visokim politikom uveljavi svoja stališča in da lahko neka gospodarska družba, ki preprodaja električno energijo in gradi sončne elektrarne, zaradi povezave z visokim politikom uveljavi svoje nutrijske interese in jih zacementira v obliki uradnih politik vlade.
