Pred tremi leti sem se odzval na čustveni zapis o že pokojnem ravnatelju neke ljubljanske gimnazije, kjer je deloval v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takole je zapisal sicer priznani družbeno kritični pisec:
»Bil je strah in trepet kadilcev, špricarjev in še bolj neprevidnih dolgolascev, ki jih je pograbil, odvlekel v svoj kabinet ter tam ta problem zreduciral s slovitimi dolgimi škarjami. Najslabše pa jo je odnesla kakšna za njegov okus preveč naličena gimnazijka. Z njo je obračunal kar pred vsemi v razredu, jo čisto nič nežno odvlekel do umivalnika in ji pred vsemi opral obraz. Ne prav redko je zapela tudi njegova medvedja roka in glasno tlesknila po obrazu kakšnega neubogljivega ali mencajočega dijaka. Vseeno smo ga gimnazijci imeli radi, ker je bil do nas pošten, iskren, odločen, vedel je, kaj hoče, in to tudi dosegel. Bil je res tak očetovski tip.«
