Papež je bil nedvomno najbolj izviren. Medtem ko so ga s helikopterjem peljali živega pokopat, se je na Twitterju poslavljal z blagoslovi in posvetnimi zahvalami. Vendar je pred tem hotel biti za hip še živ med množico na trgu in je dal organizirati velik ulični spektakel z avtomobilsko parado in poljubljanjem otrok. »Papež, imamo te radi,« se je skupina Sicilijancev z velikim transparentom poslavljala od belo oblečene figure, ki se je med množico počutila zares dobro.
To je trend našega časa. Če ne znaš priti na trg, obstajaš samo virtualno. Tvegaš, da boš zmagal ali se osmešil. Za oživitev ideje svobodnega tržaškega ozemlja nikoli ne bi bili slišali, če v majhnem mestu ne bi tisoči ljudi napolnili tržaških trgov z njegovimi barvami. Kongresni trg v Ljubljani je bil najprej osišče protivladnih protestov, kjer so bile zastopane vse politične barve razen vlade. Bil je tako privlačen, da se mu nihče ni mogel izogniti. Tako privlačen, da je tudi vladajoča stranka prišla na trg s simpatično karikaturo protesta Zbora za republiko. Groteskno krono mu je postavil predsednik države, ki ga je za tuje državnike spremenil v protokolarni objekt z rdečo preprogo.
Trgi so postali inštrument, skozi katerega družbe komunicirajo same s sabo. Samozavestno so stopili v prostor, ki ga zasedajo časopisi, radio in televizijske postaje in so kaos socialnih omrežij preslikali na urejene kvadrate iz granitnih kock. Res je, da so to vedno bili, vendar so bili letos to skoraj vsak dan. Prestolnica s praznim glavnim trgom brez transparentov in zvočnikov govori o državi utrujene politike brez domišljije. Nepriljubljena vlada je pod pritiskom javnega mnenja našla pot z oblasti ali pa je z oklepnimi enotami policije razgnala protestnike. V pokrajini ulične politike običajno ni tretje poti.
Trg Enkelab v Teheranu je bil septembra lani prav dolgočasno nepolitičen. Železna vrata v ograji teheranske univerze so bila na stežaj odprta, avenija pred njimi pa je hrumela od hitrega prometa. O politični družbi so diskretno govorile naslovnice časopisov, na katerih sta prevladovali sliki ameriškega zunanjega ministra Johna Kerrya in novega iranskega predsednika Hasana Rohanija. Visoko nad njima na pročeljih nebotičnikov so gospodovali ogromni portreti imama Homeinija in njegovega naslednika Alija Hameneja. Kerry je bil ravnokar napovedal vojno Siriji, Rohani je kot zaveznik Bašira Al Asada govoril o iranski podpori Siriji. Iranski verski vodja je nadzoroval stalni konflikt z Ameriko, ki pa je na trgu Enkelab zasedal zgolj prostor na njegovem robu. Središče je bilo prazno.
Na oko se nič ni premaknilo. V resnici pa so vse slike stale na glavi. Kerry in Rohani nista bila v konfliktu, ampak sta se že od marca pogajala o normalizaciji odnosov med ZDA in Iranom. V dobrih dveh mesecih sta si segala v roke in govorila o miru. Enkelab ni kraj, kjer bi danes iskal živo iransko politiko. Ubili so jo leta 2009, ko je tam stalo tri milijone ljudi in so zahtevali konec revolucionarne vlade. Zvenelo je kot trenutek velikega triumfa, po zmagi, ko se je policija umaknila. Vendar je isti trenutek napovedoval prav tak velik poraz. Oblast je ostala, protestniki so končali v zaporu, na vešalih ali v izgonu. Sporočila političnega trga v središču mesta nikoli niso enoznačna.
Kairo je letos na najbolj nazoren način pokazal njihovo dvojnost. Ulična politika lahko v Egiptu postane zares zapletena. Tam so na začetku julija imeli dva trga. Na Tahrirju so slavili državni udar generala Fataha El Sisija, ki je z oblasti odstranil Mohameda Morsija. Na trgu pred mošejo Adavija v Heliopolisu so pripadniki Muslimanske bratovščine z velikimi protesti zahtevali vrnitev svojega demokratično izvoljenega predsednika. Na Tahrirju so protestniki zagotavljali, da so bile volitve pomota in da je general El Sisi izvedel ljudsko revolucijo. »Radi te imamo, general El Sisi,« je eden od transparentov citiral Sicilijance s Trga svetega Petra. Izražali so hvaležnost, ker jih je vojska odrešila teokratskega načrta prevzema institucij s strani Muslimanske bratovščine. Od tam so kričali, da je vojska pohodila demokratično izraženo voljo ljudstva. Vsi so imeli prav. Na trgu nikoli ni samo eno ljudstvo. Morsi je res bil demokratično izvoljen, res je avtokratsko zapravil oblast, res so milijoni od vojske zahtevali, da ga odstrani, in vojska je res z državnim udarom izpolnila voljo ljudstva. In potem zaprla tudi ljudi, ki so leta 2011 organizirali prve proteste na Tahrirju. Da jim ne bi ponovno padlo na pamet protestirati proti volji ljudstva, ki jo izraža vojaška vlada.
Hitro bi lahko sklenili, da so vsi krogi sklenjeni, in obupali nad politiko na trgu. Kdo bo po egiptovski komediji zmešnjav še šel sredi zime protestirat na trg in tvegat spopad s policijo za zahteve, ki niso sinhronizirane s časom, v katerem živi? Izkaže se, da vsakdo, ki nima nobenih drugih kanalov za izražanje politične volje. Ko je ukrajinska vlada odpovedala podpis sporazuma, ki bi Ukrajino približal Evropski uniji, se je 21. novembra glavni trg v središču Kijeva v nekaj urah napolnil z ljudmi, ki so mahali z evropskimi zastavami. To je presenetilo tudi evropske birokrate, ki so v pogajanjih s predsednikom Janukovičem naredili vse neumnosti s seznama političnih napak. Protesti so se nadaljevali tudi, ko je Vladimir Putin kupil Ukrajino za vrednost premoženja pravkar izpuščenega oligarha Hodorkovskega. Evromajdan je preživel november, december in tudi novo leto. Ne gre za ljubezen od Evrope, ampak do veselja sodelovati v politiki, ki določa pogoje tvojega življenja. To preživi državne udare, policijske kordone in duhamornost vladnih koalicij. Ukrajinci so iz lastnih izkušenj razumeli sporočilo javne politike. Nikoli se ne sme odnehati. Lepo darilo za novo leto.
