Ta ponedeljek pa sem prebral, da je ameriški trgovinski predstavnik Michael Froman skušal pomiriti evropske in azijske pogajalske partnerje, ki se bojijo, da bi zaradi notranjepolitičnega nasprotovanja v ZDA trgovinska pogajanja zastala ali se celo izjalovila. Zagotovil je, da bo Obamova vlada oba sporazuma spravila pod streho, tako kot je bilo načrtovano. Ameriško vohunjenje za evrokrate očitno ni več problem. Problem zanje je politična opozicija v ZDA. Je tiste grožnje z grožnjo takrat kdo jemal resno?
Verjamem, da visoki ameriški uradnik v tem konkretnem primeru ni imel namena razkrinkati blefiranja evropskih voditeljev. Nam je pa nehote podaril še en dokaz, da so ljudje, ki vladajo v imenu EU, popolnoma neverodostojni. Če bi se kdo hotel spraviti v slabo voljo, bi ta ponedeljek moral brati poročila o Fromanovem nastopu vzporedno s poročilom v lokalnem časopisju o tiskovni konferenci ob sklenitvi obiska predsednika evropskega sveta pri slovenski premierki. Ne gre za to, da evropski gospod ni ničesar povedal. Če bi, ne bi bil na tem položaju. Nad takimi nastopi se ni več vredno zgražati. Zato pa bi se morali zgroziti nad kombinacijo tovrstnega (evropskega) praznega govoričenja in vedno tesnejšim stiskom (globalne) jeklene pesti, ki zahteva, da »moramo nadaljevati z reformami«. Grozo bi morala zbujati kombinacija fromanov in van rompuyev.
O tem, kako se stiska ta jeklena pest, govori navsezadnje Fromanov »pomirjevalni« nastop. Kaj skrbi evrokrate? Da bi se sklenitev trgovinskega sporazuma med EU in ZDA (pustimo tu ob strani »Azijo«, iz katere so Američani izvzeli Kitajsko) spotaknila ob politično opozicijo v ZDA. Za kaj gre? Kdo je ta opozicija?
Gre za to, da hoče Obama (nekateri bi rekli: da hočeta Obama in Froman) sprejeti in potrditi ta sporazum po hitrem ter izrednem postopku: brez javne razprave in brez možnosti popravkov ali amandmajev. To hitenje in prikrivanje vsebine sporazuma je pritegnilo pozornost tistih sicer ne posebno številnih posameznikov, ki vztrajajo pri ohranjanju demokratičnih procedur odločanja in bedijo nad rabotami, ki bi jih vlada rada zagrnila v mrak. Ti so sprožili alarm in mobilizirali omrežja, ki se na taka sporočila odzivajo (kakšnih organizacij v bolj tradicionalnem pomenu tako že skoraj ni več). Mobilizacija je zajela segment populacije, ki je volilna osnova demokratične stranke in je bila očitno dovolj množična ter energična, da jo je zato, ker so pred vrati parlamentarne volitve, resno vzel vsaj tisti del strankarskega esteblišmenta, katerega politično preživetje je odvisno od teh volitev. Ne gre le za posameznike, ki bodo odšli na volišča. Med drugim gre tudi za sindikate, ki so na tej politični ravni nezanemarljiv vir financiranja demokratične volilne kampanje in ki sporazumu nasprotujejo. Tako je prišlo do tega, da je voditelj demokratične večine v senatu sporočil, da sprejemanja trgovinskega sporazuma po izrednem postopku ne bo podprl.
Tu ne gre zgolj za politični formalizem, za vztrajanje pri demokratični formi odločanja, kakor jo določajo najvišji zakoni. Gre za preživetje – ali, gledano z nasprotne strani, za spodkopavanje – političnega sistema. In tu spet ne gre le za tako ali drugačno politično prepričanje, marveč za temeljno – in utemeljeno – prepričanje, da brez političnega sistema, kakršnega zagotavljajo demokratične ustave, kot državljani izgubimo sleherno možnost odločanja o skupnih zadevah in s tem o lastnih življenjih: o tem, kako bi hoteli živeti. (Kritiko demokracije pustimo tu ob strani.) In z nasprotne strani: gre za odstranjevanje vseh ovir – zlasti političnih in zakonskih – ki so na poti absolutni svobodi t. i. individualne pobude za izkoriščanje, uničevanje in bogatenje.
Ta opozicijski formalizem ima tehtno vsebino. Glavni nasprotniki trgovinskega sporazuma so sindikati in drugi zagovorniki delavskih pravic ter okoljevarstveniki. Novodobni fašisti tako po svetu kot pri nas doma so seveda omalovaževalci, na dnu srca pa stekli sovražniki, enih in drugih. Zagovorniki pravic delavcev imajo pred očmi ali domačo delovno silo ali delovno silo v manj razvitih in šibkejših državah, ki bodo vključene v sporazum: trgovinski sporazum je naravnan tako, da se bo položaj poslabšal vsem. Ne gre več za to, da delavstvo v metropolah malo bolje živi na račun večjega izkoriščanja na periferiji, tako kot v klasičnem kolonializmu. Znižanje življenjske ravni, zmanjševanje zakonske zaščite ter suspendiranje ali ukinjanje pravic in političnih svoboščin na enem kraju zdaj postavlja merilo in cilj za degradacijo povsod. Enako velja za degradacijo t. i. naravnega okolja. Zagovorniki trgovinskega sporazuma dobro vedo in tudi povedo, da bi kakršna koli določila, ki bi zavezovala k spoštovanju relativno dostojnih pogojev dela in omembe vredne zaščite okolja, temu sporazumu vzela smisel. Evropski pogajalci so zdaj zaskrbljeni, da jih bo »zavlačevanje« sklenitve sporazuma postavilo v tak položaj, da ne bodo mogli »privoliti v koncesije«, ki bodo za sporazum »gotovo potrebne«. Za koga se pogajajo?
Po pozitivni plati daje trgovinski sporazum, ki je v pripravi, velikim poslovnim korporacijam takšne pravice in svoboščine, kakršnih še nikdar niso imele. To je njihov sporazum. Groza je v tem, da ga Obama zato sprejema po izrednem postopku. Ve, da ga celo skorumpirani ameriški zakonodajalci takšnega, kakršnega pripravljajo, ne bi odobrili. Zato ga hoče sprejeti po postopku, ki je nad (običajnimi) zakoni – da bi velike poslovne korporacije postavil nad zakone. Ampak pri tem ne gre za notranjo ameriško zadevo. Gre tudi za nas.
Svobodna trgovina in izredno stanje: to je novi totalitarizem. Obama mu posoja obraz. Ampak to je le en obraz. Da bi si to beštijo predstavljali tako, kot je treba, se spomnimo, da imajo nekatere živalske vrste nekaj »obrazu« podobnega tudi na zadku. Tam si naslikajmo predsednika evropskega sveta ali komisije.